Besede za srce

Da sem grešnik, da sem torej nepopoln človek, je sicer kruto, a precej trdno dejstvo. Do njega ponavadi pridemo takrat, ko uvidimo, kakšno bolečino smo s svojim dejanjem napravili ljudem, ki so okoli nas, ponavadi ljudem, ki jih imamo in nas imajo radi. Še bolj tedaj, ko svoj greh do istih ljudi ponavljamo. Takrat v resnici začutimo, kako zelo nepopolni smo. Drugo, lepše in bolj nezaslišano dejstvo pa je, da me ima Bog rad tudi takega; da Bog ljubi grešnika, za katerega ve, da bo vedno grešnik. Da bo vedno, spet in spet odhajal od doma. In da ga bo treba vedno, spet in spet čakati pred vrati, z upanjem, da se bo nekega dne spomnil, da je vendarle ljubljeni sin, da bo začutil, da ga Bog vseeno čaka, da bo sprejel Očetovo ljubezen in se vrnil domov. Četudi je mogoče, da se ne bo. Odpustiti in prositi odpuščanja Kajti nekaj težkega je vrniti se domov, do svojih ljudi kot sin, ki je grešnik . Pomeni namreč, da moraš biti sposoben ponižati se, kar pomeni sprejeti to, da si tak, kot ...

Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v svojih rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se sekira, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko v mačkastem jutru iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še sprašuje o otrocih, ko se enkrat odtuji od svojega zakonca? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati? Sedanjost, ki uničuje prihodnost Bolje vrabec v roki , da o denarju niti ne izgubljamo besed, bolje siti starši kot siti otroci , nek takšen pregovor smo si postavili za moto življenja, rek, s katerim se nikdar v vsej zgodovini nihče ne bi strinjal. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še na ta trenutek smo zazrti s svojim pogledom, samo na danes, jutri bomo že kako. Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje ...

Milost je čutiti, da si želiš spremeniti. Ne da moraš, temveč da si želiš spremeniti. To je ena od najlepših stvari v nas. Hrepenenje po tem, da hodimo, da se spreminjamo, da vedno nekaj postajamo, da si želimo biti »nekaj novega«, da želimo zasijati. To je naša gora in tudi pot nanjo. Zato raznorazne »akcije«, ki si jih vsako leto zadajamo v postu, nič ni slabega v tem, če imajo pravo smer, če si zaradi njih ne želimo samo požeti aplavza pri drugih ali pri samem sebi, ampak ker se res želimo spremeniti, se spreobrniti. K temu nas lahko nagne samo občutek, nekakšna slutnja, da je pod površjem naše človeškosti, polne porazov in napak, polne umazanije tega sveta, tudi nekaj več, nek sijaj, nekaj Božjega . In tja si želimo priti. Napor ni dovolj Prav, da je tako. Kajti gora je v svetopisemski metaforiki vedno kraj Božjega razodevanja, tako je na Sinaju, tako je tudi na gori Jezusovih blagrov, posebno pa na tisti zadnji gori, Kalvariji, tudi tam se razodene Bog in njegova ljubezen. Č...

Če sem pošten, ne maram preveč postnih dni. Pravzaprav se mi pepelnica vsako leto tako dolgo vleče, da je kar noče biti konec. Želodec se tako milo oglaša, da bi naredil vse, samo da bi nehal cviliti. Post je težek, ker je težko biti lačen. Saj ne gre za to, da res ne bi mogel brez hrane. Sem pa navajen, da svojim potrebam zadostim takoj, ko se te pojavijo. In lahko sem tako navajen, ker mi je v našem svetu izobilja to omogočeno. Imam poln hladilnik, zvrhane police v trgovini in dovolj denarja, da lahko v trenutku ustrežem vsem svojim željam. Lakota razgalja Pravzaprav je to zelo precej slaba usluga samemu sebi, saj je z življenjem povsem drugače. V življenju ne moremo vselej dobiti vsega, kar si želimo. Tako pač je. Prisiljeni smo živeti z neizpolnjenimi željami. So trenutki, celo dolga obdobja človekove lakote, ko nikakor ne dobimo tega, kar si želimo. A iz svoje navade po takojšnji zapolnitvi svojega pomanjkanja zato segamo po marsičem, samo da bi pomirili to svojo strašno lak...

Jezus gotovo ne bi imel nič proti, če bi njegov slavni izrek o iveri in brunu malo posodobili, ga naredili bolj razumljivega, na primer takole, če smo neučakani pri blagajni v trgovini: »Kaj vendar sodiš klepetanje svojega brata, sendviča v svoji roki pa ne opaziš?« Je problem v sendviču? Morda se bomo ob tem hudomušno pridušali, morda pa nam bo naslednji sendvič kot kamen obležal na želodcu. Prav ta sendvič v roki nekega poslanca je prav lahko samo karikatura našega sveta, nas samih pravzaprav. V tej zgodbi ni nič dobrega, prav nič, ne klepetanje tistih na blagajni, ki bi morali streči, ne nepotrpežljivost kupca, ki je bil slučajno tudi poslanec, ne kazanje s prstom na kogarkoli od akterjev te neposrečene zgodbe. Nič od tega ni dobro. Toda mar ne bi zgornjega Jezusovega izreka lahko navlekli tudi na nas, ki smo te nesrečnike zadovoljno obsojali na kavču, zraven pa smo si zadovoljno meli roke, ker smo državo prinesli okoli, ko smo lepo na črno , ne da bi plačali davek, popravili...

Imeli smo že tekmovanje za naj zdravnika, tudi za naj žensko, celo izbora za naj župnika se je nekdo domislil, vsako leto iščemo raznorazne osebnosti leta, pa misice vseh mogočih zaselkov, tretje leto zapovrstjo pa baje tudi naj besedo . Beseda leta 2018 je čebela , srebro je osvojila mikroplastika , druga spremljevalka pa je postala skodelica kave , menda ona Cankarjeva. Toda če bi bili predlagatelji kolikor toliko iskreni in pošteni do samega sebe, bi morala v ožji izbor prav gotovo priti tudi beseda ampak . Morda pa gre za zaroto in so jo jezični dohtarji kar namenoma prezrli. Vedeli so, da ji ni para. Zarota, vam povem, mastni denarci so jo morali odgnati s seznama, moralo je biti tako, da ne bi besedi, ki je Slovence prikovala na svetovni zemljevid, zmage pred nosom speljal nek avtsajderski pritepenec. Še dobro. Saj je čebela res lepa beseda, tudi lepa živalca, radi jo imamo, kako tudi ne, edina živalca je, za katero Slovenci rečemo, da je umrla in ne poginila. Nihče ne misl...