Sendvič in bruno

Jezus gotovo ne bi imel nič proti, če bi njegov slavni izrek o iveri in brunu malo posodobili, ga naredili bolj razumljivega, na primer takole, če smo neučakani pri blagajni v trgovini: »Kaj vendar sodiš klepetanje svojega brata, sendviča v svoji roki pa ne opaziš?«

Je problem v sendviču?

Morda se bomo ob tem hudomušno pridušali, morda pa nam bo naslednji sendvič kot kamen obležal na želodcu. Prav ta sendvič v roki nekega poslanca je prav lahko samo karikatura našega sveta, nas samih pravzaprav. V tej zgodbi ni nič dobrega, prav nič, ne klepetanje tistih na blagajni, ki bi morali streči, ne nepotrpežljivost kupca, ki je bil slučajno tudi poslanec, ne kazanje s prstom na kogarkoli od akterjev te neposrečene zgodbe. Nič od tega ni dobro. Toda mar ne bi zgornjega Jezusovega izreka lahko navlekli tudi na nas, ki smo te nesrečnike zadovoljno obsojali na kavču, zraven pa smo si zadovoljno meli roke, ker smo državo prinesli okoli, ko smo lepo na črno, ne da bi plačali davek, popravili svojo streho. Težava je le v tem, da vsekakor vemo in znamo z vso treznostjo presojati pravilnost dogodkov, ko gre za koga drugega, manj pogumni smo, kadar moramo obsoditi lastno slabo dejanje.

Ne bom pozabil kratkega nauka, ki sem se ga naučil na fakulteti, morda ga je profesor povedal kar tako, mimogrede, a meni se je globoko vtisnil v spomin. Še velikokrat, kadar imam koga na tapeti, se mi prikrade v misli, kadar koga obsojam, da je tak, kot je … »To, kar nas moti pri drugem, je ponavadi prav tisto, kar je najbolj narobe pri nas samih,« tako je rekel. In imel je čisto prav.

Vsi delamo tako

Vsi delamo tako, to je pravo sporočilo Jezusove tesarske prilike. Vzemite junake naše limonadaste zgodbe, zamenjajte jih z drugimi osebami, dajte jih v nek drug položaj, rezultat bo isti. Niso problem oni. Ogorčenje, ki se je zlilo nanje širom Slovenije in ki mu vsaj potiho tudi prikimavamo, je pravzaprav nezavedno ogorčenje proti nam samim, proti naši družbi, proti načinu, kako živimo, drug mimo drugega, drug na račun drugega, vsak s pogledom samo do vrha svojega trebuha. Ogorčenje proti nam je to, da, proti nam, ki živimo brez odgovornosti do sočloveka, ki živimo brez Boga.

»Odstrani najprej bruno iz svojega očesa« zato seveda ne pomeni, da je iver v očesu bližnjega nekaj dobrega in da je ne smemo jemati ven, ampak da je ob vsem tem treba vedeti za tisti »najprej«. Brez njega je vse naše krščanstvo hinavsko, saj evangelij kliče k spreobrnjenju najprej nas, šele potem druge. Vsi delamo tako, zato se sprememba začne pri nas.

»Vsako drevo namreč poznamo po njegovem sadu.« (Lk 6,44) Tudi samega sebe. Naučimo se kaj, ko bomo na kavču poslušali novice in ob tem zobali lastne robidnice.

(misel ob 8. navadni nedelji, leto C)