Preskoči na glavno vsebino

Sendvič in bruno


Jezus gotovo ne bi imel nič proti, če bi njegov slavni izrek o iveri in brunu malo posodobili, ga naredili bolj razumljivega, na primer takole, če smo neučakani pri blagajni v trgovini: »Kaj vendar sodiš klepetanje svojega brata, sendviča v svoji roki pa ne opaziš?«

Je problem v sendviču?

Morda se bomo ob tem hudomušno pridušali, morda pa nam bo naslednji sendvič kot kamen obležal na želodcu. Prav ta sendvič v roki nekega poslanca je prav lahko samo karikatura našega sveta, nas samih pravzaprav. V tej zgodbi ni nič dobrega, prav nič, ne klepetanje tistih na blagajni, ki bi morali streči, ne nepotrpežljivost kupca, ki je bil slučajno tudi poslanec, ne kazanje s prstom na kogarkoli od akterjev te neposrečene zgodbe. Nič od tega ni dobro. Toda mar ne bi zgornjega Jezusovega izreka lahko navlekli tudi na nas, ki smo te nesrečnike zadovoljno obsojali na kavču, zraven pa smo si zadovoljno meli roke, ker smo državo prinesli okoli, ko smo lepo na črno, ne da bi plačali davek, popravili svojo streho. Težava je le v tem, da vsekakor vemo in znamo z vso treznostjo presojati pravilnost dogodkov, ko gre za koga drugega, manj pogumni smo, kadar moramo obsoditi lastno slabo dejanje.

Ne bom pozabil kratkega nauka, ki sem se ga naučil na fakulteti, morda ga je profesor povedal kar tako, mimogrede, a meni se je globoko vtisnil v spomin. Še velikokrat, kadar imam koga na tapeti, se mi prikrade v misli, kadar koga obsojam, da je tak, kot je … »To, kar nas moti pri drugem, je ponavadi prav tisto, kar je najbolj narobe pri nas samih,« tako je rekel. In imel je čisto prav.

Vsi delamo tako

Vsi delamo tako, to je pravo sporočilo Jezusove tesarske prilike. Vzemite junake naše limonadaste zgodbe, zamenjajte jih z drugimi osebami, dajte jih v nek drug položaj, rezultat bo isti. Niso problem oni. Ogorčenje, ki se je zlilo nanje širom Slovenije in ki mu vsaj potiho tudi prikimavamo, je pravzaprav nezavedno ogorčenje proti nam samim, proti naši družbi, proti načinu, kako živimo, drug mimo drugega, drug na račun drugega, vsak s pogledom samo do vrha svojega trebuha. Ogorčenje proti nam je to, da, proti nam, ki živimo brez odgovornosti do sočloveka, ki živimo brez Boga.

»Odstrani najprej bruno iz svojega očesa« zato seveda ne pomeni, da je iver v očesu bližnjega nekaj dobrega in da je ne smemo jemati ven, ampak da je ob vsem tem treba vedeti za tisti »najprej«. Brez njega je vse naše krščanstvo hinavsko, saj evangelij kliče k spreobrnjenju najprej nas, šele potem druge. Vsi delamo tako, zato se sprememba začne pri nas.

»Vsako drevo namreč poznamo po njegovem sadu.« (Lk 6,44) Tudi samega sebe. Naučimo se kaj, ko bomo na kavču poslušali novice in ob tem zobali lastne robidnice.

(misel ob 8. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j