Besede za srce

» Strmeli so nad njegovim naukom, ker jih je učil, kakor kdor ima oblast « (Mr 1,22) Mama je imela navado reči, da je moja miza »babilon«. In imela je razlog za to. Kdor me pozna, ve, da nisem bogve kako urejen človek in da je moja miza resnično moj najboljši avtoportret. Posebno zdaj. Vsepovsod podčrtane misli in odprte knjige, na mah odmaknjene sredi utrnjene misli, na rumene listke hitro načečkane iztočnice, pa nepomite skodelice, flomastri, svinčniki, kabli, ključi, pa kreme za roke in ustnice in za boleči hrbet, ostanki peciva in sredi vsega tega jaz, ki poskušam temu kaosu najti nekakšen smisel. Kot brodolomec, ki me sredi teh valov ohranja živega in normalnega par stvari, ki sem si jih postavil kot pomembne. Ne izpuščaj obrokov. Ne pretiravaj. Ko si utrujen, pojdi spat. Pojdi na sprehod. Beri in moli. Lepo se obleci. Delaj vsak dan nekaj lepega. In nekoristnega. Ohrani stike z domačimi in prijatelji. Banalne stvari, a tako sem si ustvaril nekakšen urejeni nered , ...

Zgodba o prijateljstvu dveh deklic me je k branju pritegnila predvsem zaradi imena avtorice. Najprej sem hotel vedeti, kaj je z vso to ferrantomanijo , kaj je v njenem pisanju tako brutalno drznega, da si v današnjem času kdo želi ostati avtor pod psevdonimom. In sem spoznal, zakaj je tako. Elena Ferrante ne piše izjemnih knjig, bral sem resnično že kako boljšo, je pa res, da je njeno pisanje povsem pristno in odkrito, brez olepševanja in brez izumetničenosti. Prav takšno je, kakršno je življenje sredi Neaplja, kamor je postavljena tale zgodba: kruto, strašljivo, konkretno in polno sanj po nečem zunaj tega trdega in zahtevnega sveta, nečesa, česar se junakinji potihem, vsaka na svoj način dotikata, okušata in si želita. Zato je ta knjiga tako dobra. Lila in Elena sta revni deklici iz tega mesta v južni Italiji, prijateljici, pa ne klasični "superman" prijateljici. To sta prijateljici, kakršni smo tudi mi kot prijatelji: kdaj polni ljubezni in požrtvovalnosti, spet drugič ...

Kakor v leru je teklo življenje dveh mož iz Betsajde, mirno in spokojno kakor vožnja z letalom od Bruslja do Ljubljane. Kljub vsemu človeštvo še ni natuhtalo letala, ki bi se moglo izogniti turbulencam, zdi pa se, da je prav te špranje v človeški popolnosti dodobra natuhtal Bog in jih še naprej spretno uporablja, da vsake toliko – ko je to pač potrebno – zatrese človeku tako ljubo zaspanost. Če smo pošteni, se pravzaprav doslej še nismo zavedli, da s spreobrnjenjem , ki ga Kristus tako potrpežljivo oznanja že dve tisočletji, sami sploh še nismo imeli konkretnega opravka. Za nas je to samo beseda za spremembo , s katero se seveda strinjamo, vse dokler se ta ne dotakne našega udobja. Tako vzdihujemo nad brutalnimi spremembami vremena in se ob tem hudujemo nad Trumpom, ki ne podpira pariškega sporazuma, a se v trgovino, ki je petsto metrov od našega doma, kar brez slabe vesti zapeljemo z avtomobilom in tam v nedeljo kupimo majico Made in Bangladesh , s katero smo zase prihranili dob...

Muxía se kopa v soncu. Čeznjo kakor regratova semena v vetru jadrajo beli galebi in nebo je zato nekoliko bližje kot sicer. Pod njim še silnejša modrina, peni se in se v prijetnem ritmu zaganja ob skale, nekoč trde in robate, ki jih je voda s modro potrpežljivostjo izklesala v mehke, skorajda okrogle silhuete. Stojim na eni od njih in gledam morje, kako se zaganja v obalo. Čeprav ni poti, išče, hodi, rase naprej, pa četudi samo za milimeter. Kot da gledam svoj portret... Ti valovi, ki se kot mlada jagnjeta zaganjajo v pretrde skale, se lomijo na njih, morda zajokajo, se v strahu vrnejo nazaj in spet poskušajo, trmasti in svojeglavi, brez modrosti, divje strastni in mirni obenem. Čez valove mi pogled zdrsne na obzorje. Našega Camina je konec. Šli smo še naprej od Santiaga, do obale, do Finisterre in do Muxíe, do konca sveta, do oceana, obzorja pa še ni konec. Četudi ni poti, četudi se moram obrniti nazaj, še zdaleč ne mislim, da sem prišel do konca. Moja pot je še dolga, še daleč j...

Šel sem na romanje. Peš. Po njem pa za nagrado v gostilno na kakav s smetano. A ko sem z žličko postrgal vrhnji del bele skušnjave in jo dal v usta, sem takoj vedel, da nekaj ni v redu. Smetana se je skisala. Moja reakcija? Kot veleva stara krščanska navada, sem skušal stanje brez pritožb potiho popraviti. Tisto kislo gmoto sem z vso nerodnostjo nekako zbezal na krožnik, da bi pač popil kakav brez smetane. Pa je drugačna postala samo miza, okus kakava je ostal isti. Počutil sem se zares neumno. Nekaj časa sem še vztrajal ob smiljenju samemu sebi, potem pa sem se razjezil, vstal in šel do šanka. Natakar se mi je zahvalil in mi naredil nov kakav – s svežo smetano. Po poti nazaj sem v mislih preigraval tisto zahvalo. Nisem točno vedel, ali je prišla iz zadrege ali iz bojazni, da bo oštarija prišla na slab glas. Potem se mi je posvetilo, da se mi je morda zahvalil tudi zaradi naslednjih ljudi, ki bodo srebali kavo ali naročali tortice. Tako je moja zelo egoistična in nekrščanska kapri...

Še vedno je nekje, poletje temno, tiho poletje s tvojimi očmi. Odšlo je, kakor stara karavana, čez reko časa. Zdaj sedi na drugem bregu, med zamolklimi drevesi — mirna, sklonjena postava. Kot da so tam velika, temna vrata iz brona, ki so vrezani na njih nejasni liki drevja in neznanih ptic — tih, bronast gozd. V njem pa še vedno čaka, ujeto v nežno kretnjo, kot da spi, temno poletje s tvojimi očmi.

Naglica življenja je že takšna, da svoje dni tudi v posvečen prostor stopamo veliko prehitro. Prehitro, to pomeni, ne da bi se ob vratih ustavili in si privoščili razkošja, da se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Poleg naglice nam to naravno gesto kristjana morda preprečuje tudi razumska naprednost. Morda nam je ta gesta postala nesmiselna ali odvečna. Toda ta od malega priučena gesta je namenjena spominjanju . In spominjanja ni nikdar dovolj. Človek namreč hodi po zelo umazanem svetu. Kaj vse se nalepi nanj! Če se človek pogleda v zrcalo, vidi, kaj vse mu pravijo, da je. Da je zguba ali prasec, lenuh, tepec, bedak, nesposobnež, nekdo, iz katerega nikoli ne bo nič. Ali pa nekdo, ki bo srečen, ko bo imel veliko ali ko bo veliko dosegel. Ta svinjarija na našem obrazu je lahko pogubna, če začnemo verjeti vanjo. In vanjo začnemo res tudi verjeti, če se vsake toliko ne umijemo. Hočem reči, če se ne spomnimo, kdo smo v resnici, pod vsemi temi nalepkami naše vsakdanjosti. Stric mi je pr...