Kakav s smetano

Šel sem na romanje. Peš. Po njem pa za nagrado v gostilno na kakav s smetano. A ko sem z žličko postrgal vrhnji del bele skušnjave in jo dal v usta, sem takoj vedel, da nekaj ni v redu. Smetana se je skisala. Moja reakcija? Kot veleva stara krščanska navada, sem skušal stanje brez pritožb potiho popraviti. Tisto kislo gmoto sem z vso nerodnostjo nekako zbezal na krožnik, da bi pač popil kakav brez smetane. Pa je drugačna postala samo miza, okus kakava je ostal isti. Počutil sem se zares neumno. Nekaj časa sem še vztrajal ob smiljenju samemu sebi, potem pa sem se razjezil, vstal in šel do šanka. Natakar se mi je zahvalil in mi naredil nov kakav – s svežo smetano.

Po poti nazaj sem v mislih preigraval tisto zahvalo. Nisem točno vedel, ali je prišla iz zadrege ali iz bojazni, da bo oštarija prišla na slab glas. Potem se mi je posvetilo, da se mi je morda zahvalil tudi zaradi naslednjih ljudi, ki bodo srebali kavo ali naročali tortice. Tako je moja zelo egoistična in nekrščanska kaprica rešila svet. No, vsaj kave, kakave in tortice tistega dne. Pa kako slabovoljno popoldne tudi.

Od takrat dalje sem postal prava tečnoba. Jezik me srbi. Če menim, da kaj ni prav, povem. Se pritožim. Kritiziram. Se upiram. Nič več nisem prijazni Marko, ki sedi v kotu in si misli svoje. Nič več »pridni« Marko, ki bi ob nečem, kar se mu zdi narobe, tiho sklonil glavo in počakal, da mine. Govorim, celo preveč. In jih zato dobivam od vseh strani, po glavi in tudi nižje. Marsikam me je že spravil ta moj neubogljivi jezik, v položaje in situacije, ki jih ne maram. Najhuje od vsega pa je, da mi ljudje za to tudi vračajo. Tudi oni mi povejo za stvari, ki jih motijo pri meni. To je tisto najhujše pri vsem: ko tako govoriš, v ljudeh sprožiš občutek za resnico, občutek dolžnosti, da se postavijo zase. To je zato tudi edina stvar, pred katero umolknem, pogoltnem slino in poslušam. Ker je prav, da je tako. In je koristno, da ti kdo pove, če kaj delaš narobe. Ker sem se od tiste smetane naučil, da resnica vedno osvobaja, tudi ko te postavi v slabo luč. Ali pa predvsem takrat.

Še vedno mislim, da se večina ljudi razide ne zaradi besed, ampak zaradi tišine. Še vedno mislim, da se svet ne spreminja na bolje, ker ljudje molčimo takrat, ko bi morali govoriti, in govorimo takrat, ko bi morali molčati. Še vedno mislim, da se kristjani motimo, ko je naša edina skrb »mir v hiši«. Evangelij je jasen, »če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.« (Mt 18,15) Temu bi morali reči »ljubezen«, ne pa tihi potrpežljivosti pred slabim. Saj mi je jasno, da je zato tako, ker je to lažje. Z molkom sklenemo pakt: jaz pustim tebe, ti pa pusti mene. V resnici stoji za našo tišino strah, da se bomo morali spremeniti, če bomo komu povedali, da nekaj počne narobe. Nekdo mi je nekoč rekel, da nas pri drugih najbolj motijo stvari, ki so pri nas najbolj narobe. Naša kritika je vedno kritika v ogledalo. Zato je tako težka. A nihče, res nihče ne more reči, da ni koristna.

(objavljeno v Ognjišču, januar 2018)