Besede za srce

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se čim bolj mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke. Enako huda sveta jeza me je zagrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve prinesel povsem izmučeno cvetje izpod oltarja in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču t...

Morda bo komu v teh dneh po licu stekla solza ali dve. Avgust je pač tisti čas v letu, ko se duhovniki selimo. Letos sem tudi sam migrant. Še en odhod, še ena selitev in vse, kar je z njo povezano, torej bolečine ob odhodu, nepredvidljive novosti, pričakovanje, strah, ki se meša z vznemirjenjem. In škatle , tisti najbolj nadležni del tega procesa, ki ti bolj kot vse drugo sprašuje vest in ti postavlja ogledalo, kaj je v tvojem življenju zares pomembno . Vsakič, ko se selim, se zavem, kako malo pravzaprav potrebujemo za življenje. Da imamo ljudje veliko preveč stvari. Naenkrat vse imetje, ki se nam sicer zdi nadvse koristno in potrebno, saj vendar čez sedem let vse prav pride , postane eno veliko breme. Ko si v pisarno prineseš pol ducata kartonastih škatel, misleč, da bo to za tistih nekaj papirjev seveda povsem zadostovalo, takrat kot krdelo pobesnelih zveri iz zatišja predalov in omar izbruhnejo že skorajda neznane stvari, ki si jih v svetem prepričanju o njihovi neizmerni drago...

Sredi najbolj intenzivnega in zato tudi najbolj napornega obdobja priprave na zaključni izpit, ko sem svetopisemska besedila študiral malodane od svita do noči, se je nekega junijskega večera nebo nenadoma zvedrilo po nevihti. Toplo rumen sončni žarek je osvetlil sosednje hiše in me premamil, da sem za trenutek svoj pogled s knjig premaknil na okno. Med strehami se je dalo opaziti čarobno prelivanje sonca čez meglice, ki so se vlekle čez pokošena polja. Vedel sem, da imam še veliko dela, da bi tisti večer moral prebrati še vsaj dva ali tri članke, da bi izpolnil svoja dnevna pričakovanja, mudilo se je, ne samo vsaka ura, vsaka minuta študija je bila dragocena. Pa sem si v tistem hipu očaranosti vseeno premislil. Ta čarobni prizor sem moral videti v celoti, moral sem se povzpeti nad strehe, ne glede na to, koliko časa bi izgubil za to. Tako sem pohitel na grič nad mestom. Stopal sem, kolikor hitro sem mogel, da so mi noge z obrestmi vračale za vse napore dolgega dne, a je bilo sonc...

Kako priti do lepega telesa Junij je. Prepričan sem, da je skrb, kam in kdaj boste šli poleti na dopust, počasi že zamenjalo vprašanje, kakšni boste tam. Če ste dobro organizirani in ste stvar splanirali, je za vami že cel mesec (ali dva) trimčkanja, zdravih obrokov, trebušnjakov ali fitnesa, mogoče – če ste resno zagrabili zadevo – celo vsega naštetega skupaj in si pred ogledalom že zadovoljno ogledujete rezultate svojih naporov. Če ste zamudniki in vas je tako kot mene junij popolnoma presenetil, pa je verjetno že prepozno, da bi svoj trebuh spremenili v mišičasti šestorček, postrgali zimski celulit in utrdili svoje nekoliko razpuščene obline v napete in atletsko zapeljive hlebčke. V tem primeru verjetno mrzlično iščete instant gele, ki topijo maščobo, medtem ko spite, ali pa preprosto stradate, da boste do sredine julija tisto svojo malo preveliko in vsega hudega vajeno zadnjico nekako strpali v oglas za bikini. Čeprav mu zamerimo, da je okroglo tam, kjer bi radi, da bi bilo ...

Oni dan sem se to vpraševal, oni dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu pol tisočaka. Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka. Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, » krasno ceno, s katero so me ocenili .« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorc...

O navadi, ki mi je spremenila pogled na svet Včasih se vprašam o smiselnosti mladcev, ki kot napol mrtvi ležijo v mlačni mlaki lastnega bruhanja in še cel naslednji dan odganjajo mijavkanje iz svoje glave. In ves ta proces – kljub ne najbolj prijetnim posledicam – na skoraj do potankosti enak način ponavljajo teden za tednom. Ali pa neprestane glasne zahteve o legalizaciji konoplje, tudi te mi ne dajo miru. Ker mislim, da so zdravilni učinki te razvpite rastlinice pri večini vzklikajočega ljudstva še vedno v zelo temni senci dima, zaradi katerega je tale plevel tako zelo priljubljen. Ali pa tako zelo priljubljene elektronske škatlice, ki te v trenutku odpeljejo v svet, kakršnega si želiš imeti. Bolj ali manj mi je jasno, zakaj je tako. Pretežko je živeti . In ker je svet vse drugo kot prijeten kraj, se –da bi vsaj za trenutek pozabili na grozljivo resničnost – poslužimo katerekoli zadeve, ki bi to solzno dolino spremenila v stanje vsaj začasnega nasmeha. Četudi vemo, da mu bo sl...

V Sloveniji se pripravlja veliki spopad, ne, boj, ah, kaj, mesarsko klanje . Brutalno bo. Dve vojski, ena proti drugi, s topovi, mitraljezi in vso ostalo ropotijo, z zastavami in parolami – in golažem, seveda. Za obrambo domovine pred nasprotnim taborom gre in vsak od njiju me novači za svojega. Vsak s svojo, edino pravo resnico, vsak s prepričanjem, da je nasprotni tabor prefrigani sovražnik, ki se me hoče polastiti. Vsak s pozivom, naj stopim med njihove vrste. Vse bi bilo v redu, če bi se preprosto pridružil katerikoli od obeh strani. Če bi postal ovca, pardon, vojak. Lepo je biti vojak, nič ni treba razmišljati, nič tehtati, samo poslušaš, samo ubogaš. Izklopiš etiko in moralo, prodaš svojo človeškost in pograbiš za puško … in streljaš, če se kdo prikaže. Poslušaš nadrejenega in polniš saržer, to je vse, on že ve, on vse ve. Težava je v tem, da sta obe strani prepričljivi, obe imata močne argumente ali pa govorita stvari, ki jih ne razumem, tako da se tako preprosto ne mor...

Zgrbljen in naveličan od teže dneva sem oni večer odprl okno, da si tik pred spanjem malce prezračim sobo. Vame je dahnil za Rim nenavadno mrzel januarski zrak, za njim svežina in potem – Orion na žametno modri preprogi neba. Skorajda nisem mogel verjeti svojim očem. Nebo nad Rimom se zaradi smoga in drobcenega prahu namreč vsak dan obleče v prosojno tančico, ki je podnevi praktično nevidna, ponoči pa se sveti od bleščavih obcestnih svetilk. Rimljani so zato pozabili na zvezde. Tako pač je, če jih toliko časa ne vidiš. Samega sebe prepričaš, da jih ni več. Nekaj časa še gledaš, še upaš, si še želiš, nazadnje pa se po mnogih večerih razočaran sploh ne ozreš več navzgor. V sebi ubiješ zvezde, ker je z vedno znova poraženimi upi pretežko živeti. Potem se navadiš na smog, navadiš se na to, da ti zrak zastruplja na tisoče in tisoče avtomobilov, ki vsak dan po dvakrat zdrvijo mimo naše hiše. Navadiš se tudi na druge strupe, na težko in grdo, na novice o prevarah in goljufijah, navadiš s...

Šel sem na romanje. Peš. Po njem pa za nagrado v gostilno na kakav s smetano. A ko sem z žličko postrgal vrhnji del bele skušnjave in jo dal v usta, sem takoj vedel, da nekaj ni v redu. Smetana se je skisala. Moja reakcija? Kot veleva stara krščanska navada, sem skušal stanje brez pritožb potiho popraviti. Tisto kislo gmoto sem z vso nerodnostjo nekako zbezal na krožnik, da bi pač popil kakav brez smetane. Pa je drugačna postala samo miza, okus kakava je ostal isti. Počutil sem se zares neumno. Nekaj časa sem še vztrajal ob smiljenju samemu sebi, potem pa sem se razjezil, vstal in šel do šanka. Natakar se mi je zahvalil in mi naredil nov kakav – s svežo smetano. Po poti nazaj sem v mislih preigraval tisto zahvalo. Nisem točno vedel, ali je prišla iz zadrege ali iz bojazni, da bo oštarija prišla na slab glas. Potem se mi je posvetilo, da se mi je morda zahvalil tudi zaradi naslednjih ljudi, ki bodo srebali kavo ali naročali tortice. Tako je moja zelo egoistična in nekrščanska kapri...