Bistvene stvari

»Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,33) 

Ko govorimo o sposobnosti odpovedi, ki jo danes omenja Jezus kot merilu za to, kdo je lahko njegov učenec, moramo paziti, da ne bomo spregledali, kje se pri tem nahaja glavna težava. Menim, da je ta predvsem v tem, da ne vemo točno, kaj je za naše življenje res bistveno. Ker se človek lahko čemu odpove samo, če razume, da tisto nekaj za njegovo življenje ni tako zelo pomembno. In to nam gre danes težko od rok, saj smo se navzeli splošne prepričanosti, da je za naše življenje pomembno in bistveno vse. In da je treba biti in početi vse. Zato se tudi ne zmoremo ničemur odpovedati. 

Toda kjer je vse pomembno, ni pomembno nič. 

Zato smo se sposobni recimo – ne da bi to sploh razumeli kot problem – ukvarjati tudi s silno nepomembnimi stvarmi, da nam tako ostane premalo časa in energije za res potrebno in pomembno. Koliko časa recimo gre samo za nepotrebno brskanje po internetu, za ogledovanje videov, za vajo v kratki pozornosti in hitri naveličanosti. Pa če bi nas to vsaj razvedrilo, pa nas utrudi in naredi živčne, tako da je jasno, da gre za čisto potrato časa in energije. Tudi z našo vzgojo ni nič drugače, ne vem koliko svaril sem prebral v teh prvih dneh septembra, češ, »Za Božjo voljo, ne postavljajte otrokom preveč popoldanskih dejavnosti, pustite otrokom čas, da se odpočijejo in igrajo.« In: »Vzemite jim telefone, naj tako spoznajo, da so bistveni odnosi v živo, da so tisti elektronski zgolj v pomoč pri vzdrževanju stikov.« 

Strokovnjaki so težavo, kjer se nam zdi vse preveč pomembno in bistveno, poimenovali FOMO (Fear Of Missing Out), gre torej za strah pred tem, da ves čas nekaj zamujamo, da ostajamo brez nečesa, kar drugi pravijo, da je zares pomembno. To je velika skušnjava, če želimo imeti in doživeti vse, če (si) želimo vsemu ustreči, in tudi velika težava, ker s tem tako zlahka prezremo pomembno. In kjer je vse pomembno, ni pomembno nič. Tako si uničujemo življenje. »Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati.« (Lk 14,29) 

Kako pomembno je v življenju postaviti pravi temelj! Zato nam Jezus na srce polaga nasvet, naj se v svojem življenju, delovanju in odločanju osredotočimo, naj torej samemu sebi vedno znova izpostavimo bistveno: če zidamo stolp, preračunajmo stroške, če se gremo vojsko, se posvetujmo, ali smo v njej sposobni zmagati. 

Preračunati. Posvetovati se. Ne prezrimo dejanj, ki jih izpostavlja Jezus. Ob vsej zmedi in predlogih in obvestilih tega sveta nas umetno ustvarjene nepomembne pomembnosti lahko zlahka zmedejo. Imeti vsak dan dovolj časa, da se umirimo in premislimo stvari, bo prineslo dobre rezultate. Vsak premislek spet postavlja bistveno na prvo mesto. In osmišlja zahtevnost odpovedi.

(misel ob 23. navadni nedelji, leto C)