Besede za srce

» Nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec .« (Lk 14,33)  Ko govorimo o sposobnosti odpovedi , ki jo danes omenja Jezus kot merilu za to, kdo je lahko njegov učenec, moramo paziti, da ne bomo spregledali, kje se pri tem nahaja glavna težava. Menim, da je ta predvsem v tem, da ne vemo točno, kaj je za naše življenje res bistveno . Ker se človek lahko čemu odpove samo, če razume, da tisto nekaj za njegovo življenje ni tako zelo pomembno. In to nam gre danes težko od rok, saj smo se navzeli splošne prepričanosti, da je za naše življenje pomembno in bistveno vse. In da je treba biti in početi vse. Zato se tudi ne zmoremo ničemur odpovedati.  Toda kjer je vse pomembno, ni pomembno nič .  Zato smo se sposobni recimo – ne da bi to sploh razumeli kot problem – ukvarjati tudi s silno nepomembnimi stvarmi, da nam tako ostane premalo časa in energije za res potrebno in pomembno. Koliko časa recimo gre samo za nepotrebno brskanje po internetu, za ogl...

Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...

Marija, ki je »vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39) k Elizabeti, je podoba žene, ki ve, kaj v življenju zares šteje , kaj je zares pomembno – namreč priti v nebesa . In to, da noseča žena hiti na obisk k svoji sorodnici, za katero je od angela slišala, da se ji je zgodilo nekaj tako zelo lepega, da je tudi ona v starosti zanosila, da je s tem končano njeno dolgo mukotrpno čakanje, je nekaj tako plemenito lepega, kot so samo nebesa: da se nek človek veseli sreče drugega človeka! Da nek človek drugemu človeku privošči veselje, se ga celo sam veseli! Kako nekaj velikega je to! In kako nekaj redkega … In vendar nič drugega niso nebesa, stanje, v katerem tudi mi postanemo srečni kakor »blagoslovljena med ženami« (Lk 1,42).  S tem žal imamo težavo. Ko drugi pridejo do razloga za veselje, nas pogosto razjeda nevoščljivost, zavist, ljubosumje, in težko je razumeti, zakaj točno je tako. Kakor da bi s tem, da drugi nekaj dobijo, sami to izgubili … In čeprav vemo, da smo tudi sami obdarova...

Leta 1952 je skladatelj John Cage napisal slavno provokativno skladbo 4'33'', med katero glasbeniki samo poprimejo za svoja glasbila, a ne igrajo. Njegova skladba je polna pavz. Kar povsem lahko razumemo kot bedarijo. Lahko pa tudi kot promocijo pavze v glasbi. Pavze, ki je tudi glasba, pravzaprav zelo pomemben del neke skladbe, pa čeprav ne ustvarja glasu. Poudarke ustvarja, trenutke, na katere moramo biti bolj pozorni, teh pa ne bi bilo, če ne bi bilo pavz, vse bi zvenelo enako pomembno – oziroma nepomembno . In prav tako je pri govoru, prav tako pri delovanju.  Poseben čas  Dva Jezusova naporna delavnika, o katerih beremo v evangeljskem odlomku, dneva, v katerih veliko uči, izganja hude duhove in ozdravlja mnogo bolnikov, ne bi bila taka, namreč tako plodovita in tako ustvarjalna, tako uspešna in tako polna služenja in ljubezni, če ne bi med njima stal čisto poseben čas : »Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.« (M...

Saj veste, kajne, da pri Kani ne gre samo za vino: » Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani.« (Jn 2,1) Je pa ta žlahtna pijača odličen simbol tega, kar se je na njej zgodilo in kar se zgodi vsakomur, ki pusti v svoje življenje utrinek Božjega. Nekaj velikonočnega namreč, nekaj tretjednevnega.  Voda  Vedno je tako, da se v življenje sčasoma prikrade utrujenost , izčrpanost, naveličanost, temu se ne moremo izogniti. In ne glede na to, ali do tega pride zaradi obilice dela, nesrečnih dogodkov, nerazrešenih stvari iz preteklosti, neuresničenih pričakovanj ali samo zaradi moreče rutine, je ta vedno razlog za skrb. Zahteva našo pozornost. »Vina nimajo.« (Jn 2,3) Seveda govorim o utrujenosti v odnosih, ko vino, nekaj, kar »nam oživlja žile, srce razjasni in oko,« kot pravi Pesnik, ko nekaj, kar nam je (bilo) v veselje, poide in na mizo vsak dan dobivamo samo še vodo, tekočino brez barve in brez okusa.  Takšni brezbarvni obrazi, takšni brezokusni odnosi so vedno pogostejša ...

Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Mr 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti . Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo.  Začarani krog obilja  Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogat...

Takoj po božiču Jožef z Marijo in detetom že beži v Egipt, proč od krvoločnega trinoga, ki kolje otroke, prihodnost naroda. Jožef se zaveda naloge, ki jo nosi v prsih vsak moški: da mora svojo družino zaščititi pred čemerkoli, kar bi lahko to najnežnejšo stvar na svetu raztreščilo na kosce. Njegova gesta me je spomnila na posnetek, ki sem ga nedavno videl na spletu. Revnejše otroke so postavili pred težko izbiro. Kupili so jim darila, ki so si jih želeli sami, poleg njih pa so postavili darila, ki bi si jih želeli njihovi starši. Lahko so izbrali samo eno darilo. Po mučnem premisleku so vsi po vrsti izbrali darila za svoje starše. »Družina je pomembnejša,« so rekli, eden za drugim. »Če moram izbirati med lego kockami ali družino, izberem družino.« Družina je pomembnejša Najsi gre za dejansko ali zaigrano stvar, film nosi pomembno sporočilo: » Družina je pomembnejša. « Besede, ki bi jih morali nesti s seboj v soočanje s takšnimi ali drugačnimi izbirami, rekel bi, z vsakovrst...

northcountrypublicradio.org Tako velikokrat že sem se na sveti večer, preden sem oddrvel na polnočnico, usedel v svoj od prahu, peska, listja in vse druge navlake umazani jekleni konjiček in si ob tem prav vsakič zlovoljno pripomnil, da bi ga pa vsaj za božič lahko očistil. Na božič sem si precej hitro pomiril »vzorno« katoliško vest, ki ne zamudi prilike, da ne bi vsaj česa pograjala in pokritizirala. Sem si pač nekoliko hudomušno rekel, da se je tudi Jezus rodil v »štali« in da lahko zato v njej lahko še bolj pristno praznujem. Amen, pojdimo na pot! Težava je bila težje rešljiva za veliko noč, takrat govorimo o praznem, čistem grobu. Pa za binkošti, ko je Duh prenovil obličje zemlje. Tudi za vse svete, takrat se še grobovi pospravijo in očedijo. In še kdaj vmes, posebno ob nedeljah, ko se vse sveti in blešči, moja pražnja obleka pa v tako velikem neskladju s sedežem, na katerem se odpelje k maši. Sam sem se nereda že privadil, če pa gre z mano še kdo, si kar predstavljam, kako...

Sredi najbolj intenzivnega in zato tudi najbolj napornega obdobja priprave na zaključni izpit, ko sem svetopisemska besedila študiral malodane od svita do noči, se je nekega junijskega večera nebo nenadoma zvedrilo po nevihti. Toplo rumen sončni žarek je osvetlil sosednje hiše in me premamil, da sem za trenutek svoj pogled s knjig premaknil na okno. Med strehami se je dalo opaziti čarobno prelivanje sonca čez meglice, ki so se vlekle čez pokošena polja. Vedel sem, da imam še veliko dela, da bi tisti večer moral prebrati še vsaj dva ali tri članke, da bi izpolnil svoja dnevna pričakovanja, mudilo se je, ne samo vsaka ura, vsaka minuta študija je bila dragocena. Pa sem si v tistem hipu očaranosti vseeno premislil. Ta čarobni prizor sem moral videti v celoti, moral sem se povzpeti nad strehe, ne glede na to, koliko časa bi izgubil za to. Tako sem pohitel na grič nad mestom. Stopal sem, kolikor hitro sem mogel, da so mi noge z obrestmi vračale za vse napore dolgega dne, a je bilo sonc...

Spominjaj se, da si bil suženj … Zato ti je Gospod, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. (5 Mz 5,15) Spomnim se nekega napisa, mislim, da je bil naštikan na platno in da je zato seveda pripadal nekim drugim časom, tistim, v katerih je bilo malo težje preživeti kot danes. »Kjer se dela na nedelje, tam se sreča mimo pelje,« tako je pisalo. Mislim si, da je bil to za tiste čase, ko je bila večina ljudi najbolj odvisna od zemlje in vremena, precej pogumen napis, a se mi zdi tako poln zaupanja in vere, da obstaja še nekaj, kar presega zgolj človekovo preživetje: človekovo dostojanstvo, ki se kaže najprej v tem, da je svoboden . In cena svobode je kdaj res kruta, ker to recimo pomeni pustiti, da grozdje na nedeljo ostane na trti, četudi je velika možnost, da ga lahko sklati popoldanska toča in gre tako delo celega leta v nič. Toda pomembno je biti svoboden, celo bolj pomembno od hrane, bolj pomembno od udobne varnosti. Svobodi je namenjena nedelja, ne samo počitku od dela, ne s...