Kako priti v nebesa


Marija, ki je »vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39) k Elizabeti, je podoba žene, ki ve, kaj v življenju zares šteje, kaj je zares pomembno – namreč priti v nebesa. In to, da noseča žena hiti na obisk k svoji sorodnici, za katero je od angela slišala, da se ji je zgodilo nekaj tako zelo lepega, da je tudi ona v starosti zanosila, da je s tem končano njeno dolgo mukotrpno čakanje, je nekaj tako plemenito lepega, kot so samo nebesa: da se nek človek veseli sreče drugega človeka! Da nek človek drugemu človeku privošči veselje, se ga celo sam veseli! Kako nekaj velikega je to! In kako nekaj redkega … In vendar nič drugega niso nebesa, stanje, v katerem tudi mi postanemo srečni kakor »blagoslovljena med ženami« (Lk 1,42). 

S tem žal imamo težavo. Ko drugi pridejo do razloga za veselje, nas pogosto razjeda nevoščljivost, zavist, ljubosumje, in težko je razumeti, zakaj točno je tako. Kakor da bi s tem, da drugi nekaj dobijo, sami to izgubili … In čeprav vemo, da smo tudi sami obdarovani, da imamo tudi sami razlog za hvaležnost, nikakor ne moremo dopustiti, da je nekdo enako ali bolj obdarovan od nas. Kakor da bi sami zaradi vrednosti drugega izgubili svojo … 

Zaman je govoriti, da ni tako, zaman dopovedovati, da smo tudi sami blagoslovljeni s svojim otrokom. Treba je preprosto napora, v katerem se želimo veseliti sreče drugega. Nebesa so namreč sad napora, da tudi sami vstanemo in pohitimo v gore, v klanec iskrene ljubezni do drugega, ki se kaže v tem, da druge občudujemo in smo zanje hvaležni. Klanec, na katerem se bomo slejkoprej prepričali, da je sreča drugih ljudi v resnici tudi naša sreča. 

Če želimo priti v nebesa, moramo poskrbeti, da bo najprej v njih naš bližnji. Da bo srečen, da mu bo dobro. Takrat bomo v nebesa spadali tudi sami. Ker bomo v nebesih lahko samo skupaj z drugimi, ne sami, samo skupaj, tudi s tistimi, ki jih morda ne maramo. Zato je naša pot narediti nebesa že tu na zemlji. Tako se torej pričenjajo nebesa, tako smo »v nebesa vzeti«, ko jih vzpostavljamo med nami, kadar jih želimo imeti že tu, torej prostor spoštovanja, ljubezni, upoštevanja, prostor, v katerem nam je vsake napake žal in nam je vsaka radost drugega tudi lastna. 

Marija naj nas nauči nesebičnega veselja!

(misel ob prazniku Marijinega vnebovzetja)

Komentarji

  1. Anonimni18. 8. 24, 19:01

    Zelo lepo in navdihnjeno napisano ter zelo primerno za današnji čas. Faušija je grdo zakoreninjena praksa. Že zavedati se je začetek preobrata. Kaj je lepšega kot nekomu privoščiti kar mu gre ! Misel o nebesih na zemlji je optimistična pripravljalnica in bi marsikomu dalo upanje po boljšem svetu h kateremu lahko vsak prispeva !

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več