Pustimo se nagovoriti

On je Kruh. To je stvar, ki jo želi Jezus dopovedati svojim poslušalcem: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre.« (Jn 6,49-50) Nič drugega nas ne bo nasitilo, nič drugega rešilo iz našega ubogega življenja kot le On, kot samo odnos z Njim. Tudi če si mislimo, da lahko to storimo sami, ne moremo, On nas mora nasititi. Od svojih rešitev bomo vedno odhajali lačni, od Njega pa ne. 

To, da ga jemo, pa ne pomeni nič drugega, kakor to, da z Jezusom ostanemo v stiku, da On postane del našega življenja; torej da skupaj z Njim živimo, da z Njim sodelujemo pri svojih razmišljanjih in odločitvah, da ga v svojih načrtih upoštevamo, da se z njim tudi kregamo, če je treba, da se mu upiramo in se z Njim borimo, skratka, da mu tako pustimo spreminjati naše življenje, kakor ga spreminja vsak iskren in pošten odnos. 

Brez odnosa z Njim gre naše življenje v napačno smer. 

Je pa res, da se človek ne pusti zlahka spreminjati, vedno ga spremlja nekakšen upor. Odziv poslušalcev na Jezusovo oznanilo je godrnjanje: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« (Jn 6,42) Težko sprejmemo, da je Jezusova beseda v nas nekaj Božjega. Svoj stari jaz imamo za pomembno, nedotakljivo dobrino in ga skušamo, kolikor se da, ohraniti, kakor je. Težko si damo kaj dopovedati, podvomiti v naše rešitve se nam zdi kakor življenjski poraz. 

Toda naše rešitve so za naše življenje preslabe, to si je treba priznati. Niso zadostne, ne rešujejo nas. Kolikokrat nas je rešilo nekaj zunaj nas, srečanje, beseda, pogled, dvom v lastno zaverovanost! Zato preko Jezusa, njegove besede in prisotnosti v evharistiji Oče kakor Eliju v puščavi tudi nam pošilja usmeritev, hrane za našo pot, da bi jo zmogli, da bi skupaj z Njim naredili prave poteze: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« (1 Kr 19,7) Brez Njega smo namreč za na pot življenja prešibki. 

Ravno zato je evharistija, naše (vsaj) tedensko srečanje z Jezusom nujna stvar, da ostanemo z Njim v zadosti močnem stiku, da nas more s svojo besedo in bližino opogumiti za nove korake. Tudi če se nam upira, ga potrebujemo! Tako nas Bog vodi v življenje. Zato si ne odrecimo tega privilegija.

(misel ob 19. navadni nedelji, leto B)