Besede za srce

On je Kruh. To je stvar, ki jo želi Jezus dopovedati svojim poslušalcem: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre.« (Jn 6,49-50) Nič drugega nas ne bo nasitilo, nič drugega rešilo iz našega ubogega življenja kot le On , kot samo odnos z Njim. Tudi če si mislimo, da lahko to storimo sami, ne moremo, On nas mora nasititi . Od svojih rešitev bomo vedno odhajali lačni, od Njega pa ne.  To, da ga jemo , pa ne pomeni nič drugega, kakor to, da z Jezusom ostanemo v stiku , da On postane del našega življenja; torej da skupaj z Njim živimo, da z Njim sodelujemo pri svojih razmišljanjih in odločitvah, da ga v svojih načrtih upoštevamo, da se z njim tudi kregamo, če je treba, da se mu upiramo in se z Njim borimo, skratka, da mu tako pustimo spreminjati naše življenje, kakor ga spreminja vsak iskren in pošten odnos.  Brez odnosa z Njim gre naše življenje v napačno smer.  Je pa res, da se človek ne pusti zlahk...

Jasno je, da je Jezus Nazarečane pritisnil na neko bolečo točko, da »je vse v shodnici zgrabila jeza.« (Lk 4,28) Zakaj, je težko reči, morda pa je v njih tlela želja po tem, da bi bili zato, ker je bil Jezus njihov rojak, nekaj privilegiranega. »Ali ni to Jožefov sin?« (Lk 4,22) Ni šlo samo za golo občudovanje, za preračunljivost je šlo. Imamo jo vsi, ki se gnetemo okoli Jezusa, češ, naš je in mi njegovi, poznamo ga, nam bo pa ja zrihtal popuste, da nam ne bo treba toliko trpeti, da bomo prvi na vrsti v čakalnici. Vsi bi radi izkoristili »veze in poznanstva«.  Jezus tega ni hotel. Pustimo to, da so bili zanj vsi ljudje enako pomembni. A se je v soočenju z njihovo željo menda počutil kar izkoriščen, na nek način celo zlorabljen. In se je razjezil tudi sam: »Ne, ne boste me imeli za nekoga, ki vam priskrbuje usluge!«  Dvojna jeza  Tako se v tem dogodku srečamo z dvojno jezo, Jezusovo in Nazarečanov, ta je privedla do njihovega burnega konflikta. Razjezimo se namreč takrat, ...