Besede za srce

Velikokrat sklenemo, da se bomo v postu spremenili, da bomo postali res drugačni. Ne samo v postu, velikokrat sprejmemo take in podobne sklepe in si naredimo krasen načrt. Vemo, kako se ponavadi konča: z nekaj trenutki razočaranja in vsakdanjo rutino, ki se nadaljuje v nedogled. Ponavadi se to zgodi, ker si mislimo, da bi morali postati nekdo drug . A pravzaprav tega nihče ne zahteva od nas. To bi bil notranji samomor. Ne, spremeniti se moramo tako, da bi postali bolj mi kot smo to bili poprej. Da se pravzaprav ne bi spremenili, ampak očistili svojo pravo podobo. V tem je prava sprememba. Sprememba, ki vliva strah. Gre namreč za podobno zadevo, kot če bi zamenjali svoj obraz! Veste, da vas potem toliko in toliko ljudi ne bi več prepoznalo, niti sprejelo ... Sprememb, da, teh se ljudje najbolj bojimo. Tudi učence na gori je prevzela groza . Ker nas spremembe postavijo na trhla tla. A zakaj bi se človek spremenil? Zakaj bi tvegal to grozo, negotovost? Preprosto zato, ker se človek...

Danes torej na finale! Napovedati, kdo je pravi za zmago, je pri televotingu vedno nehvaležno. Predvsem zato, ker nikdar ne veš, kaj bo pravzaprav šinilo v misli glasovalnemu stroju, ki se lahko spreminja iz minute v minuto. Pa vseeno poskusimo vsaj približno napovedati, kdo bo najverjetnejši potnik v Oslo. 1. Moj si zrak - Marko Vozelj Marko ima poslušljivo skladbo in zvesto občinstvo. Le da pesem ni toliko prepričljiva, da bi poleg zvestih pridobil še tisti malo več, ki bi ga popeljal k zmagi. Med prvih pet gotovo sodi. 2. Sanjajva - Nuša Derenda Nuša je ena od favoritinj. Ne samo zaradi nesporno izvrstnega glasu, temveč tudi zaradi inovativnosti skladbe. Napovedujem najmanj tretje mesto. Morda celo zmaga. 3. Roko mi daj - Langa Če bi to pesem peli Kalamari, bi bili že doma. To je vse, kar se da povedati. Vse bo odvisno od množice romske publike. So sposobni pogledati tudi na kakovost ali samo na pripadnost? Med prvih pet gotovo. Morda celo zmaga. 4. Kaj in kam - Tangels...

Vsako leto na prvo nedeljo v postu beremo o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Verjetno zato, ker se ponavadi že na začetku časa odpovedi in spreobrnjenja pri vsakem od nas začnejo postavljati raznorazni kompromisi o tem, kaj naj bi s tem postom sploh počeli, kaj naj bi dosegli in kako naj torej z njim postopamo. Ponavadi se zaključi tako, da sklenemo, da ni toliko važno, da se npr. vzdržim mesa ali drugih dobrot, temveč da raje zagrizem v kakšno stvar, ki zadeva dušo in ki me ne bo motila pri vsakdanjih razvadah, kot so majhni prigrizki ali kaj podobnega. Razlog za to verjetno tiči v tem, da smo zadnje čase kristjani postali precej »duhovni«. Svoj post osredotočimo na stvari, ki se dotikajo naše duše. To je sicer prav. Toda problem je, da smo ločili svoje telo in dušo, kot bi bila dve različni republiki. Pa nista. Nismo samo lastniki svojega telesa, ampak smo to telo. Ravno toliko kot smo duša. Saj tudi s telesom kažemo, kdo smo. Tako se tudi naš post začenja najprej pri telesu, kajti...

Pa poglejmo, kaj bomo slišali jutri in kakšne so možnosti za nastop v finalu. Po mojih napovedih, seveda. :) 01. Sara Kobold – Od tod do večnosti Mična gospodična, ki bi znala bolj kot s svojim glasom impresionirati s svojim izgledom. Njena pesem ne spada ravno med presežke glasbene scene, a punca obeta. Morda finale. 02. Brigita Šuler – Para me* Veteranka nastopov na Emi tokrat gotovo ne bo ostala brez finala. To ji zagotavlja "lenderovski" komad, ki ga imamo Slovenci (preveč) radi. Sicer pa gre za pesem z obetavnim začetkom, ki pa se kasneje z refrenom ponavlja kot stara plošča.  03. Nina Pušlar – Dež* Nekaj svežega, kar zadeva Ninin slog, pa tudi Emino sceno. Zanimiva popestritev. Zaradi spevnosti in poslušljivosti računam, da bo v finalu. 04. Langa – Roko mi daj* Verjetno najslabša od vseh treh Langinih pesmi na Emi. Poskušajo tretjič in gotovo bodo v finalu, a ne zaradi kakovosti pesmi, ampak zvestobe glasovalnega aparata. 05. Saša Zamernik – Živim za zdaj...

... ena mojih favoritinj ... čeprav verjetno nima možnosti ... zaradi Lange ipd.

Ali se danes prepoznamo v tistih, ki jim je namenjen »blagor«, ali v tistih, ki jim žuga »gorje«, ni toliko odvisno od tega, v kakšnem stanju živimo – ali smo bogati in spoštovani, ali revni in ponižani, ali trpimo ali pa nam nič ne manjka. Bolj v tem, ali bi živeli enako, če bi se naš svet popolnoma obrnil na glavo. Če bi ostali enaki, kot smo bili pred tem. Da, stvar se vrti okoli tega, katere vrednote človek živi in ali je v njih dosleden. Če povem, kot radi rečemo: če je vedno to, kar je, pa naj se zgodi karkoli. To ni tako lahko, kot si mislimo; kajti človeka žene naprej dobiček, korist, pa najsi bo materialna ali duhovna. In korist mu usmerja tudi odločitve. Tako lahko človek kmalu postane nekdo drug, nekdo, ki se je pač prilagodil. Ki je zato spremenil svoje vrednote in postal tujec samemu sebi. Ampak človeku, ki striktno zagovarja svoje vrednote in se jih dosledno drži, pravimo čudak. In dober položaj, ugodno mnenje v družbi je le treba ohraniti. Pa čeprav nas to lahko st...

Prevelika pričakovanja so že premnoge duše pahnila v globoko brezno, ki mu včasih rečemo razočaranje, včasih neuspeh, včasih celo depresija. Iz njega je težka pot. Težka, ker v njem ugotovimo, da smo sami. Težka, ker vemo, da sami iz nje ne bomo mogli. Da, največja težava je človekovo ponižanje, ki ga doživi ob svojem neuspehu. Ponižanje, ki mu končno pove, da je človek v svojem bistvu – pa čeprav želi nasprotno dokazati večino svojega bivanja – krhko, slabotno bitje. In poraz, neuspeh, ponižanje je točka, kjer se lahko njegovo življenje preokrene – ali se izboljša ali pa uniči. Prav na tej točki namreč človek lahko spozna, da je pravzaprav človekova največja moč njegova nemoč. Se sliši čudno? Pa je res. Šele v spoznanju svoje nemoči se ponavadi obrnemo po pomoč. Šele v nemoči smo pripravljeni poslušati drugega, šele nemočni smo pripravljeni imeti radi – in to je naša največja moč. Tako torej tudi Simon, podoba naše slabotnosti, po celi noči neuspehov spozna, da sam ne bo zmogel. I...