Preskoči na glavno vsebino

O spremembah

Velikokrat sklenemo, da se bomo v postu spremenili, da bomo postali res drugačni. Ne samo v postu, velikokrat sprejmemo take in podobne sklepe in si naredimo krasen načrt. Vemo, kako se ponavadi konča: z nekaj trenutki razočaranja in vsakdanjo rutino, ki se nadaljuje v nedogled.

Ponavadi se to zgodi, ker si mislimo, da bi morali postati nekdo drug. A pravzaprav tega nihče ne zahteva od nas. To bi bil notranji samomor. Ne, spremeniti se moramo tako, da bi postali bolj mi kot smo to bili poprej. Da se pravzaprav ne bi spremenili, ampak očistili svojo pravo podobo. V tem je prava sprememba. Sprememba, ki vliva strah.

Gre namreč za podobno zadevo, kot če bi zamenjali svoj obraz! Veste, da vas potem toliko in toliko ljudi ne bi več prepoznalo, niti sprejelo ... Sprememb, da, teh se ljudje najbolj bojimo. Tudi učence na gori je prevzela groza. Ker nas spremembe postavijo na trhla tla.

A zakaj bi se človek spremenil? Zakaj bi tvegal to grozo, negotovost? Preprosto zato, ker se človek mora spremeniti. Ker je v spreminjanju rast, napredek, ker je v njem življenjski sok. Kot je v pomladi. In brez nje ni življenja, to vemo.

Nič drugače ne gre pri Jezusu. Tudi On se je moral spremeniti, postati drugačen. Moral se je spremeniti, da bi lahko sprejel drugačno pot, kot so jo od njega pričakovali drugi. Ker je to pot nepriljubljenosti, včasih celo zasmehovanja, včasih ponižanja, včasih razočaranja, tako velikokrat pa tudi pot vegotovosti in nesmiselnosti – pot kristjana. Pot križa. Pot, ki je ravno zaradi svoje drugačnosti in nerazumljenosti pot svobode in pot ljubezni. Pot, po kateri hodijo pravi ljudje. Pot, ki jo moramo tudi danes nanovo odkriti. Skozi molitev. Kajti po njej se je Jezus spremenil in po njej se moremo spremeniti tudi mi.

Spomnite se nekoga, ki ga imate res radi, a ga ne velikokrat vidite. Ali pa koga, ki vas čaka v večnosti. Kakšen je v vašem spominu? Lep, nadvse lep, kajne? Tako lep, da kar sije. To je tudi naš obraz, obraz, ki bo sijal, ko bo sposoben imeti rad. In oblikujemo ga že danes. Se bo kmalu zasvetil?
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več