Pospravi garažo, ferrari prihaja!
Vsako leto na prvo nedeljo v postu beremo o Jezusovih skušnjavah v puščavi. Verjetno zato, ker se ponavadi že na začetku časa odpovedi in spreobrnjenja pri vsakem od nas začnejo postavljati raznorazni kompromisi o tem, kaj naj bi s tem postom sploh počeli, kaj naj bi dosegli in kako naj torej z njim postopamo.
Ponavadi se zaključi tako, da sklenemo, da ni toliko važno, da se npr. vzdržim mesa ali drugih dobrot, temveč da raje zagrizem v kakšno stvar, ki zadeva dušo in ki me ne bo motila pri vsakdanjih razvadah, kot so majhni prigrizki ali kaj podobnega.
Razlog za to verjetno tiči v tem, da smo zadnje čase kristjani postali precej »duhovni«. Svoj post osredotočimo na stvari, ki se dotikajo naše duše. To je sicer prav. Toda problem je, da smo ločili svoje telo in dušo, kot bi bila dve različni republiki. Pa nista. Nismo samo lastniki svojega telesa, ampak smo to telo. Ravno toliko kot smo duša. Saj tudi s telesom kažemo, kdo smo. Tako se tudi naš post začenja najprej pri telesu, kajti če telo ni pripravljeno za odpoved, za spremembo, tudi duša ne bo.
Seveda ne gre za zaničevanje telesa ali postopanje proti njegovim zakonom. Nikakor. Post, tudi telesni post, je namenjen zdravljenju telesa. Pravijo, da takrat, ko telesu začne primanjkovati hranilnih snovi, najprej poseže po »odpadkih« v sebi, torej po tistem, kar telesu ni potrebno. Lahko bi potemtakem rekli, da primanjkovanje telesu koristi, saj vrže v smeti vse, kar ne potrebuje, in končno pripravi prostor za tisto, česar si želi in kar mu je potrebno. In česar je sposobno telo, je sposobna tudi duša. In oba potrebujeta čiščenja. Le tako se namreč očisti moj celotni jaz.
Zamislite si, da imate nabito polno garažo. Potem pa dobite novega ferrarija. Kaj boste naredili? Gotovo boste zavrgli vse, brez česar lahko živite, da bi mu pripravili prostor. Normalno. In zakaj ne bi nekaj podobnega naredili tudi s svojim telesom in prav zaradi tega s svojim življenjem? Ko se namreč telesno postimo, ne samo očistimo telo nepotrebne navlake, temveč tudi spoznamo, po čem v resnici hrepenimo: pokaže nam naša poželenja, naše slabosti, neizpolnjene želje ...
Tako prav zaradi telesnega posta spoznamo, kdo smo v resnici, da bi se potem tudi lahko borili proti slabemu v tej naši resničnosti. Treba je spoznati, ali smo npr. zaradi kruha ali slave ali moči pripravljeni iti preko tega, kar smo, preko svojih prepričanj in vrednot. Če je Jezus potreboval 40-dnevni telesni post, da je spoznal samega sebe, kako lahko rečemo, da ga mi ne potrebujemo?
Čiščenje je potrebno. Sicer nas bodo malenkosti, kot so očitki, predsodki, zamere in še kaj podobnega, tako zasuli, da ne bomo imeli prostora za dragocenosti. Na delo torej, da bomo vedeli, kaj je v našem življenju nujno in kaj je odveč. Da ne pozabimo na človeka in Boga.
Ponavadi se zaključi tako, da sklenemo, da ni toliko važno, da se npr. vzdržim mesa ali drugih dobrot, temveč da raje zagrizem v kakšno stvar, ki zadeva dušo in ki me ne bo motila pri vsakdanjih razvadah, kot so majhni prigrizki ali kaj podobnega.
Razlog za to verjetno tiči v tem, da smo zadnje čase kristjani postali precej »duhovni«. Svoj post osredotočimo na stvari, ki se dotikajo naše duše. To je sicer prav. Toda problem je, da smo ločili svoje telo in dušo, kot bi bila dve različni republiki. Pa nista. Nismo samo lastniki svojega telesa, ampak smo to telo. Ravno toliko kot smo duša. Saj tudi s telesom kažemo, kdo smo. Tako se tudi naš post začenja najprej pri telesu, kajti če telo ni pripravljeno za odpoved, za spremembo, tudi duša ne bo.
Zamislite si, da imate nabito polno garažo. Potem pa dobite novega ferrarija. Kaj boste naredili? Gotovo boste zavrgli vse, brez česar lahko živite, da bi mu pripravili prostor. Normalno. In zakaj ne bi nekaj podobnega naredili tudi s svojim telesom in prav zaradi tega s svojim življenjem? Ko se namreč telesno postimo, ne samo očistimo telo nepotrebne navlake, temveč tudi spoznamo, po čem v resnici hrepenimo: pokaže nam naša poželenja, naše slabosti, neizpolnjene želje ...
Tako prav zaradi telesnega posta spoznamo, kdo smo v resnici, da bi se potem tudi lahko borili proti slabemu v tej naši resničnosti. Treba je spoznati, ali smo npr. zaradi kruha ali slave ali moči pripravljeni iti preko tega, kar smo, preko svojih prepričanj in vrednot. Če je Jezus potreboval 40-dnevni telesni post, da je spoznal samega sebe, kako lahko rečemo, da ga mi ne potrebujemo?
Čiščenje je potrebno. Sicer nas bodo malenkosti, kot so očitki, predsodki, zamere in še kaj podobnega, tako zasuli, da ne bomo imeli prostora za dragocenosti. Na delo torej, da bomo vedeli, kaj je v našem življenju nujno in kaj je odveč. Da ne pozabimo na človeka in Boga.
Komentarji
Objavite komentar