Besede za srce

Prilika o bogatašu in revnem Lazarju je slikovita Jezusova podoba, kako se – če smo sedanjost sposobni gledati v drugačni perspektivi – lahko vse postavi na glavo. Ker gre za zgodbo o življenju pred in po smrti, lahko razumemo, da je ta perspektiva večnost . Prav ta daje naši resničnosti nekoliko drugačen pomen, v njenem zornem kotu je resnica lahko nekaj povsem drugega od tistega, kar se vidi na zunaj in kar se vidi trenutno. Tisti, ki so bogati, so lahko v bistvu največji reveži, tisti, ki trpijo, pa morda pravzaprav počivajo v Abrahamovem naročju. Morda nič ni tako, kot se vidi .  Vendar pozor, pri tem ne govorimo o šele nekem stanju v prihodnosti, po smrti menda, ne, ko govorimo o perspektivi prihodnosti, ki naj bi jo glede svojih odločitev in dejanj zavzeli že danes, je to vabilo, naj vse stvari dojemamo in razumemo veliko bolj dolgoročno. Jezus nas s to priliko poziva, naj svojo perspektivo zastavimo nekoliko širše, naj ne gledamo le trenutnih posledic in koristi. Naj se odpovemo

Kaj mine in kaj ostane , to je glavna zadeva, ki jo moramo razrešiti ob Jezusovi zagonetni priliki o »krivičnem oskrbniku«, to namreč pomaga razumeti, kaj je cilj in kaj orodje, kaj rezultat in kaj sredstvo, da ga dosežemo. Vedeti, »kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.« (Lk 16,4) Za to, kaj ostane od našega življenja, gre, da ga nismo živeli v prazno …  Dojeti lastno krivičnost  Čeprav se zdi tako, to sploh ni tako preprosta stvar, ločevati, kaj je cilj in kaj orodje, velikokrat to dvoje med seboj zamešamo, tako mnogo je primerov in žalostnih usod, ko »krivični mamon« postane »prijatelj« in gre vse narobe, potem mineva tisto, kar bi moralo ostati, odnosi, ljubezni, bližine, in ostaja, kar bi se moralo slejkoprej umakniti. Takrat postanemo krivični. Krivičnost se pojavi vedno, ko zamešamo cilj in orodje našega življenja. In ugotoviti, v čem je naša krivičnost, to je naloga, ki nam jo danes dajeta evangelij in življenje, ugotovi

Morda se tudi vi na začetku novega leta sprašujete: »Ali bom zmogel?« Vemo namreč, da nas čaka veliko vsega, veliko dela in veliko skrbi, in največja od vseh je, »ali bom zmogel«. Toda izgorelost pri človeku baje ne nastopi (samo) zaradi preveč dela, ki bi mu ga kdo naložil, temveč večinoma zaradi bremena, ki si ga ob tem naloži kar sam , tako sem prebral, ko méni, da ga okolica ceni zgolj zaradi njegovega dela in rezultatov, četudi ni res tako. Za izgorevanje naj bi bili tako najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot otroci vzgojeni s »pogojno ljubeznijo«, torej ljudje, ki jim je bila izkazana ljubezen samo, če so zadostili pogojem svojih staršev, ko so bili torej dovolj uspešni oz. so se kako drugače izkazali. Ko so bili »pridni«, če povemo po domače.  Zato smo se naučili, da moramo delati za veliko rezultatov, pri tem pa preprosto ne smemo (z)grešiti, ne smemo biti poraženi, ne smemo se izgubiti, ker nas potem nihče več ne bo maral, ker nas potem nihče ne bo »našel«, videl, »opazil«

Jezusove zelo znane besede, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,« (Lk 14,27), lepo padejo v kontekst novega šolskega leta, novega začetka, ki kot vsak drug prinaša s seboj tudi nove dolžnosti . Kar primeren evangelij je to za našo družbo, ki svoje obveznosti – recimo temu kar »križ« – razume predvsem kot breme, torej kot nekaj, česar bi se bilo dobro čimprej znebiti, kakovost svojega življenja pa definira z vikendi in prostim časom. »Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um.« (Mdr 9,14-15) Toda kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. Še manj Jezusov učenec.  Odločitev  Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza. Kar še ne pomeni, da je udobje nekaj slabega, še manj pa, da nas to definira, da je to tisto, kar smo v resnici. »Človek mora umreti ponucan, ne pa plesniv,« tako je rekla Lovriževa Pepca iz Drežnice, da torej služi namenu, zaradi katerega je bil ustv