Preskoči na glavno vsebino

Križ


Jezusove zelo znane besede, da »kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec,« (Lk 14,27), lepo padejo v kontekst novega šolskega leta, novega začetka, ki kot vsak drug prinaša s seboj tudi nove dolžnosti. Kar primeren evangelij je to za našo družbo, ki svoje obveznosti – recimo temu kar »križ« – razume predvsem kot breme, torej kot nekaj, česar bi se bilo dobro čimprej znebiti, kakovost svojega življenja pa definira z vikendi in prostim časom. »Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um.« (Mdr 9,14-15) Toda kdor ne nosi »križa«, ne more biti učenec. Še manj Jezusov učenec. 

Odločitev 

Smo pač bitja, ki jim ugodje ustreza. Kar še ne pomeni, da je udobje nekaj slabega, še manj pa, da nas to definira, da je to tisto, kar smo v resnici. »Človek mora umreti ponucan, ne pa plesniv,« tako je rekla Lovriževa Pepca iz Drežnice, da torej služi namenu, zaradi katerega je bil ustvarjen, ne pa, da gre njegovo življenje v prazno. Pa sploh ne gre za to, da bi moral človek umreti zgaran in uničen, nikakor, vendar pa z zavestjo, da je naredil, kar je moral in kar je lahko, tako se lepo umre. Ker nekaj pač moramo narediti, to pač opravimo. Mi smo na svetu s poslanstvom, ki lahko opravimo samo mi. Biti učenci. In k temu pomagajo dolžnosti, ki jih sprejmemo, ozadje človeka odkrivajo, njegovo poslanstvo. 

Vendar ne tiste, ki nam jih naložijo drugi, ne tiste, ki jih je treba ubogati, temveč tiste, za katere se odločimo sami. Tiste, za katere čutimo, da jih moramo – in da smo jih hkrati sposobni – opraviti: »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati.« (Lk 14,28-29) 

Uresničitev 

Gre torej za to, da začnemo svoje dolžnosti sprejemati ne kot breme, temveč kot pot lastne uresničitve, nekaj, s čimer odkrivamo, kakšno nalogo ima Bog za nas. Sicer so dolžnosti samo zato, da vzbujajo krivdo, če jih ne opravimo, tedaj postanejo breme, ali pa takrat, kadar jih dojemamo kot dokaz lastne vrednosti – in jih moramo opravljati zaradi drugih, ne zaradi sebe. Treba je torej poznati svoje sposobnosti in svoje meje, šele tedaj dobro sprejemamo in tudi opravljamo svoje dolžnosti, šele tedaj dobro razumemo, katere sploh so naše dolžnosti in katere to niso, prostor, kjer se izvršuje naše poslanstvo, ker je treba nositi »svoj« križ, tako pravi Jezus, ne križa, ki so nam ga naložila pričakovanja družbe in družine, želja po dokazovanju in ugledu. 

Da se dobro živi in da se dobro umre, je torej treba postati učenec. Sprejeti svoj križ in ga nositi.

(misel ob 23. navadni nedelji, leto C)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več