Besede za srce

Kot bi brali kriminalko, se Jezus razgovori o času stiske, ki je predvsem čas »zmede« in čas »strahu«, dveh med seboj zelo povezanih stvari, ki stisko pravzaprav poganjata, jo omogočata. Da, prav ste prebrali, ker so časi taki, kakršni smo ljudje in ne obratno, tako je dejala že moja stara mama, »tajšni ljudje, tajšni cajti,« ali če povemo drugače, časi so takšni, kakršen je naš odziv nanje.  Znamenja  Kajti čeprav se na prvi pogled zdi tako, Jezus ne govori o filmsko apokaliptičnih scenarijih, marveč zgolj o znamenjih , ki jih je menda deležna vsaka generacija ljudi, ter o dolžnosti , ki jo ima, da se nanja primerno odzove. To so namreč namigi, ki jih Bog pošilja človeštvu, da razume, kaj storiti. »Znamenja bodo,« je rekel Jezus, »na soncu, luni in zvezdah.« (Lk 21,25) In ta družba poraja veliko število znamenj, očitnih znamenj, svet se radikalizira, svet postaja vse bolj nasilen, svet je nepravičen in svet je precej sebičen. Ne prvič ne zadnjič.  Vendar znamenja niso problematična, p

Resnica je neugnana gospa, se vam ne zdi? Kakor ptica, ki ji lahko le sledimo in je nikdar ne moremo ujeti. Táko je naše življenje, oprezati za njo, pazljivo poslušati, da bi jo bogve kje odkrili, tudi gledati nam jo je morda dano za trenutek, jo zaslutiti, ji nato slediti, ujeti pa je ne bomo mogli. Vedno bomo ostali nekje za njo. Zato je naše življenje vedno pot, nastajanje.  In Jezus je morda zato kot ptica, kot resnica se izmika, ne da se ga ujeti. »Moje kraljestvo ni od tega sveta,« (Jn 18,36) pravi, vedno, kadar ga hočemo imeti v oblasti, kadar si ga hočemo prikrojiti po svoje, kakor Pilat, pred katerim stoji na zagovoru. Jezus pa je izmuzljiv: » Ti praviš, da sem kralj.« (Jn 18,37) On pa je nekdo drug.  Kralj svobode  Zvest samemu sebi in temu, kar mu žari v prsih! Oh, Jezus, kako lažje bi prišel skozi življenje, kako lažje bi ljudem zavladal, če ne bi bil tako zelo zahteven in kompliciran. Ne težak v pravilih, temveč v svobodi, ki si jo pustil človeku, da te išče, da v množici

Tema ne nastane tedaj, kadar izgine sonce, temveč kadar z neba izginejo zvezde. To pa je takrat, kadar sta čas sonca in lune nekaj popolnoma enakega, ko ni razlike med dnevom in nočjo, med temo in svetlobo, med dobrim in slabim, med prav in narobe, ko je vse isto in vse med seboj pomešano, takrat padajo zvezde z neba (Mr 13,24-25).  In tema, stati sredi nje, je huda stvar, strah se te polasti zaradi nje, ker pač v temi ne veš, kdo je kdo in kaj je kaj, niti kam bi se naslonil, kam moreš narediti korak, ker je levo in desno enako prav ali enako narobe, ker je vsak korak morda korak v brezno. Kadar je vse na izbiro , je pač vse negotovo, je vse polno strahu in neznanosti. In z neverjetno svobodo neskončne izbire smo si menda kar sami sklatili zvezde z neba. Smo si kar sami ugasnili luč. Si sesuli orientacijo.  V temi iščemo  Toda mar ni tudi tema danost tega sveta, tega življenja, kakor so to tudi veliko bolj čislane sreča, veselje, trdnost in mir? Hočem reči, da je tudi tema nekaj, kar

Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Mr 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti . Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo.  Začarani krog obilja  Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogati, ki so

Kako na začetku novembra vse žari … vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …  In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi, nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo, nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu,

Ko sem prvič bral: »Blagor ubogim v duhu,« nisem mogel razumeti. Ko sem prvič slišal: »Blagor žalostnim,« se mi je to upiralo. In ko sem prvič moral nekaj povedati o »blagru preganjanim,« sem ostal brez besed. Nič čudnega. Človek, ki živi v svetu uspešnih, svetu, kjer nekaj šteje samo zmaga, dosežek, priznanje, ne vidi razloga, zakaj bi bilo dobro biti šibek. In človek, ki mu ničesar ne manjka, ne razume, kaj pomeni biti svet.  V temi  Potem pa sem sinoči obstal pred seboj strt, razočaran. Tako je velikokrat z življenjem, v njem se človek sooči z marsičim, najbolj pa s svojim uboštvom, s svojim pomanjkanjem, da, tudi bogataši in uspešni in zmagovalci, vsi kdaj pridemo pred svojo realnost , če povemo drugače. In se je vendar lahko do zadnjega otepamo, si je lahko niti ne priznamo, lahko do zadnjega mižimo, se upijanjamo, da je vse v redu. In to je nekaj najslabšega, kar si lahko naredimo.  Stopil sem v cerkev, da bi zaklenil. In tam pred oltarjem je svetilo devetero drobnih lučk, ki so