Nekaj čudnega se zgodi na tej svatbi, prazniku, priložnosti za veselje in počitek od enoličnega vsakdana, dvojno čudo, najprej da nekdo noče priti, potem pa še to, da pride nekdo, ki ni spodobno napravljen za svatbo. Vsi brez svatovskega oblačila , ki ni nič drugega, kakor veseli obraz . Drugega za svatbo ne potrebuješ. Utrujenost Prilika sama od sebe sprašuje naše utrujene obraze, zakaj naše dneve preživljamo kot živi mrtveci, brez veselja, brez volje, otopeli in brez življenja v sebi. Zakaj nočemo na svatbo . In če smo že tam, če imamo pogoje za to, da bi bili veseli, zakaj tam ne želimo biti , zakaj nočemo biti veseli. Kdo bo rekel, da je kriv prehud tempo, ki nam ga postavlja družba, pa stres, pričakovanja okolice, preveč dela, premalo časa zase, da nam to dela skrbi. Morda res. A kakor vemo, naše utrujenosti ne povzroči družba, temveč si jo priskrbimo sami, kadar dajemo nase prevelik pritisk, prevelika pričakovanja, kadar stopimo v čevlje, ki nam niso prav, ker niso bili narejen
Gledam z glavo, razmišljam s srcem