Kje je naše veselje?


Nekaj čudnega se zgodi na tej svatbi, prazniku, priložnosti za veselje in počitek od enoličnega vsakdana, dvojno čudo, najprej da nekdo noče priti, potem pa še to, da pride nekdo, ki ni spodobno napravljen za svatbo. Vsi brez svatovskega oblačila, ki ni nič drugega, kakor veseli obraz. Drugega za svatbo ne potrebuješ. 

Utrujenost 

Prilika sama od sebe sprašuje naše utrujene obraze, zakaj naše dneve preživljamo kot živi mrtveci, brez veselja, brez volje, otopeli in brez življenja v sebi. Zakaj nočemo na svatbo. In če smo že tam, če imamo pogoje za to, da bi bili veseli, zakaj tam ne želimo biti, zakaj nočemo biti veseli. Kdo bo rekel, da je kriv prehud tempo, ki nam ga postavlja družba, pa stres, pričakovanja okolice, preveč dela, premalo časa zase, da nam to dela skrbi. Morda res. A kakor vemo, naše utrujenosti ne povzroči družba, temveč si jo priskrbimo sami, kadar dajemo nase prevelik pritisk, prevelika pričakovanja, kadar stopimo v čevlje, ki nam niso prav, ker niso bili narejeni za nas. In zato nismo zadovoljni. 

Morda pa smo zamešali, kaj je v našem življenju res pomembno in kaj malo (ali dosti) manj. »Eden je šel na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili.« (Mt 22,5-6) 

Boriti se za veselje 

Pomembno pa je iti na svatbo, tako pravi Jezus. Živeti svoje življenje z veseljem, ki ga svatba najlepše ponazarja. Veselja pa v našem življenju ni manj zato, ker bi zmanjkalo razlogov zanj, jojme, koliko jih je, temveč ker jih spregledamo. Ker na prvo mesto naše pozornosti postavimo nekaj, kar ni zares pomembno. Za veselje se je treba namreč boriti, treba je iskati razloge zanj, se zanj odločiti, veselje ne pride samo od sebe, treba se je čemu odpovedati, da bi imelo v nas svoj prostor.  In ker za manj pomembno zabijamo enako časa in energije kakor za pomembno, potem nam je zmanjka. In tako izvisi tisto pomembno, naš dragoceni (in najprej kakovostni) čas pa požre manj pomembno, ki pa je ponavadi bolj nujno. 

Postavimo prioritete v naše življenje. To je tisto, kar v naše življenje prinaša veselje. Kaj je to, torej zares pomembno, naj premisli vsak sam. Ob tem bom dodal samo začudenje, da so ljudje v Mozambiku, ki nimajo ničesar, bolj veseli kakor Slovenci, ki imamo vse. Kdor more, naj razume, katere so njihove prioritete.

(misel ob 28. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več