Besede za srce

Nekaj čudnega se zgodi na tej svatbi, prazniku, priložnosti za veselje in počitek od enoličnega vsakdana, dvojno čudo, najprej da nekdo noče priti, potem pa še to, da pride nekdo, ki ni spodobno napravljen za svatbo. Vsi brez svatovskega oblačila , ki ni nič drugega, kakor veseli obraz . Drugega za svatbo ne potrebuješ.  Utrujenost  Prilika sama od sebe sprašuje naše utrujene obraze, zakaj naše dneve preživljamo kot živi mrtveci, brez veselja, brez volje, otopeli in brez življenja v sebi. Zakaj nočemo na svatbo . In če smo že tam, če imamo pogoje za to, da bi bili veseli, zakaj tam ne želimo biti , zakaj nočemo biti veseli. Kdo bo rekel, da je kriv prehud tempo, ki nam ga postavlja družba, pa stres, pričakovanja okolice, preveč dela, premalo časa zase, da nam to dela skrbi. Morda res. A kakor vemo, naše utrujenosti ne povzroči družba, temveč si jo priskrbimo sami, kadar dajemo nase prevelik pritisk, prevelika pričakovanja, kadar stopimo v čevlje, ki nam niso prav, ker niso bil...

Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani »ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,33) Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega …  Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratkomalo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje , če ga sploh ne bi bilo …   Povrniti vrednost Drugemu  Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav nič več. Kar v bistvu ...

Čeprav se zdi, da je Bartimaj poklical Jezusa, ni tako, ravno narobe je. Nekoč, že zdavnaj, je Bog vsadil vanj potrebo po Jezusu, že zdavnaj ga je klical k njemu. Morda tudi zato njegova slepota , škandalozno bo tole slišati, da je prav zaradi nje je Bartimaj veliko lažje začutil, koga potrebuje in kdo je v njegovem življenju res pomemben. »Ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: "Jezus, Davidov sin, usmili se me!"« In »mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil,« (Mr 10,47-48) je pač razumel, kaj je v njegovem življenju res pomembno – priti do Jezusa – in kaj manj – povzročiti javno zgražanje ali posmeh. To je bil sad njegove slepote.  Vrednost šibkosti  In vsakdo ima v svojem življenju svojo slepoto, omejitve, lahko jim rečemo tudi šibkosti , nekateri hujše, kot so težke bolezni, drugi spet lažje, kot biti manjše rasti ali ne prenesti višine, a vendar vsak svojo. In to precej pogosto dojemamo kot nekaj zelo tragičnega, nepošteneg...