Največ, kar imamo


Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani »ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,33) Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega … 

Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratkomalo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje, če ga sploh ne bi bilo … 

 Povrniti vrednost Drugemu 

Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav nič več. Kar v bistvu niti ni tako čudno, kajti ko se v neki družbi ne potrebuje več Boga, ki smo ga tudi izrinili povsem izven relevantnih argumentov našega odločanja, potem se prav kmalu ne potrebuje niti človeka. Ker sta oba lahko samo nekaj, kar postavlja nepotrebne omejitve vladarju naše sedanjosti, vsemogočnemu Jazu. 

In ker sta tako človek kot Bog ob nas ostala povsem brez vrednosti, je torej lažje razumeti, zakaj sta Jezusova »prva« in »druga« zapoved tako zelo potrebno nasprotje prevladujočemu mišljenju. Tudi našemu. Ne samo, da ju rešujeta iz pozabljenosti, ne, še veliko več, dajeta jima neko posebno, izjemno vrednost in dragocenost. Postavljata ju na prvo mesto »srca, duše, mišljenja in moči« (Mr 12,30), na prvo mesto premišljevanja, življenja in odločanja, da bi torej Jezusov učenec razumel, da je pri vsem, kar počne, Bog in bližnji nekaj, kar v celoti poganja in usmerja njegovo življenje in delovanje. Ker bo šlo sicer vse narobe. 

Pomembnost odnosov 

Kajti ko Jezus govori o ljubezni do Boga in bližnjega, ki ga je treba ljubiti »kakor samega sebe«, hoče posebej podčrtati, da sta ta druga dva v tvojem življenju enako pomembna za tvoje obstajanje kakor ti sam. Rečeno drugače, da je to dvoje nekaj, brez česar ne moremo živeti. Da smo si na jasnem, ne z Bogom in bližnjim po človekovem okusu, temveč točno s takim, kakršnega človek potrebuje. Tudi če se z njim ne strinja. 

Odnosi so vse in največ, kar imamo, »več kakor vse žgalne daritve in žrtve« (Mr 12,33), to je sporočilo Jezusovega naročila. In pri tem ne govorimo samo o tistih, ki so nam všeč, ne govorimo samo o tistih, s katerimi se strinjamo, ne, o vseh ljudeh govorimo, torej o vsakem bližnjem, ki je del našega življenja. Ker sta torej Bog in bližnji človek torej največ, kar imamo, ju je treba posebej varovati in ščititi – in najprej pred samim sabo.

(misel ob 31. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več