Besede za srce

» Spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost. « (Mt 3,15)  V Jezusovem dejanju – da se namreč želi dati krstiti – je nekaj precej težko razumljivega. S tem se je namreč Božji Sin postavil v vrsto ljudi, ki priznavajo svoje grehe – temu je bil namreč namenjen Janezov krst – čeprav jih sam ni imel. Zato Jezus Janezovega krsta ni potreboval. Mu je pa pred tem dejanjem nekaj odkrito povedal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Za pravičnost je torej šlo pri tem Jezusovem dejanju.  Vsi smo grešniki  Postaviti se v vrsto z grešniki v Jezusovem primeru pomeni povedati, da zato, ker je Božji Sin, še ni nekaj posebnega, da zaradi tega nima nekih privilegijev. Jezus je tako s tem povedal, da zanj popolnoma enako veljajo ista pravila in zapovedi kakor za koga drugega. In to je zelo dobrodošla gesta. Kajti ljudje si običajno svoje vrednosti ne gradimo tako, da se postavljamo v vrsto z drugimi, enako vrednimi ljudmi, temveč da iz nje...

» Nikoli niste tako dobri, kot vsi govorijo, ko zmagate, in nikoli niste tako slabi, kot pravijo, ko izgubite. « (Lou Holtz)  Porazi. Kako težko jih je doživeti, kako težko je živeti z njimi. S kakšno težavo je moral Simon kot izkušen ribič, ki se mu je vse ponesrečilo prav pri ribah, njegovi najmočnejši točki, izreči: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Lk 5,5)  Posebno hudo je ta stavek slišati v družbi, v kateri človeka pogosto definiramo glede na njegov uspeh . Povejmo drugače: da si nekaj vreden in te vsi častijo, dokler ti uspeva. Ko si poražen, pa četudi narediš eno samo napako, pa se nate zlije vsa gnojnica tega sveta. Ničkoliko primerov vsega tega smo že doživeli. In to se nam vtisne globoko v podzavest. Posebno Slovenci smo znani po tem mišljenju, zato je pri nas recimo toliko samomorov , ko enkrat poraz povezuješ z lastno vrednostjo, potem je pretežko živeti. In zato je pri nas toliko revanšizma , kajti ko enkrat prideš do moči, boš vsem dokazal, ...

Prava vrednost daru je pravzaprav v tem, da si ga ne zaslužimo. Sicer to ni več dar, temveč nagrada, plača ali povračilo. Morda zato mnogi ljudje darov ne želijo sprejemati, ker se ob tem počutijo manjvredne, morda zato mnogi ljudje darove jemljejo kot nekaj samoumevnega, tako jim ni treba spoznati, da tistega, ki jim kaj pokloni, potrebujejo. Obe ekstremni drži, tako značilni za naš čas napihnjenih samopodob in individualizma, močno zapirata možnost temu, da bi doživeli in občutili hvaležnost. In vendar začutimo svojo ljubljenost, ki si jo na napačen način želimo pridobiti z napuhom in neodvisnostjo, samo v drži hvaležnosti …  Nismo vredni  In za hvaležnost je treba biti obdarovan. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.« (Lk 17,15) Imel se je za ljubljenega, to je čutil ob daru, ki ga je prejel, zato je slavil Boga. Imel se je za dragocenega, čeprav je vedel za svojo nevrednost.  Prav zato evangelij o desetih gobav...

Morda se tudi vi na začetku novega leta sprašujete: »Ali bom zmogel?« Vemo namreč, da nas čaka veliko vsega, veliko dela in veliko skrbi, in največja od vseh je, »ali bom zmogel«. Toda izgorelost pri človeku baje ne nastopi (samo) zaradi preveč dela, ki bi mu ga kdo naložil, temveč večinoma zaradi bremena, ki si ga ob tem naloži kar sam , tako sem prebral, ko méni, da ga okolica ceni zgolj zaradi njegovega dela in rezultatov, četudi ni res tako. Za izgorevanje naj bi bili tako najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot otroci vzgojeni s »pogojno ljubeznijo«, torej ljudje, ki jim je bila izkazana ljubezen samo, če so zadostili pogojem svojih staršev, ko so bili torej dovolj uspešni oz. so se kako drugače izkazali. Ko so bili »pridni«, če povemo po domače.  Zato smo se naučili, da moramo delati za veliko rezultatov, pri tem pa preprosto ne smemo (z)grešiti, ne smemo biti poraženi, ne smemo se izgubiti, ker nas potem nihče več ne bo maral, ker nas potem nihče ne bo »našel«, videl, »opa...

Večina od nas hvalabogu ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka, ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant.« (Mr 12,42) Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti . Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo.  Začarani krog obilja  Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogat...

Že dolgo vemo, da je prva, najpomembnejša zapoved, ki jo imamo kristjani »ljubiti Boga iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,33) Pa nam jo evangelij vseeno kar naprej ponavlja. Morda zato, da ne bi pozabili. Morda pa tudi zato, da bi vsakič znova premislili, ali v svoji prepričanosti, da ljubimo, delamo morda kaj drugega …  Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratkomalo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje , če ga sploh ne bi bilo …   Povrniti vrednost Drugemu  Ta čudna lahkotnost v obravnavanju naših odnosov kaže na žalostno resnico, da nam človek ob nas danes ne pomeni prav nič več. Kar v bistvu ...

Je grdo poklicati koga, ki ga že dolgo nisem, pa čeprav samo zato, ker potrebujem njegovo uslugo? Morda je res grdo. Izkoriščevalsko. In morda se zato ustavim, preden naredim kaj takega. Toda morda je celo grše, če ga ne pokličem niti takrat. Če namenoma zapravim še eno priložnost, da bi se končno spet slišala. Morda pa ne gre za to. Morda je težava v tem, da se takrat, ko nekoga kličem, ker ga potrebujem, sam počutim ničvreden, popolnoma odvisen in brez moči, ker to, da nekoga potrebuješ, pomeni samo to, da pač ne zmoreš sam. Da si majhen. Da si poražen. Kako si grem na živce, ko sem tako pasiven, ko je vse, kar imam, samo uboga in revna beseda, ki jo lahko nekdo sliši ali presliši … in ni nič odvisno od mene. Samo od tega, ali me ima kdo rad ali ne. To je teža krščanstva. In to je tudi njegova lepota. Ko molite, recite: »Oče!« (Lk 11,2) Bodite sinovi! Bodite otroci! Otroci ne razmišljajo, ali si to, za kar prosijo, tudi zaslužijo. Otroci preprosto prosijo, ker to potrebujej...

» Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho. « (Lk 7,6) Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: » Nisem vreden. « Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Za...