Enakovrednost

»Spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) 

V Jezusovem dejanju – da se namreč želi dati krstiti – je nekaj precej težko razumljivega. S tem se je namreč Božji Sin postavil v vrsto ljudi, ki priznavajo svoje grehe – temu je bil namreč namenjen Janezov krst – čeprav jih sam ni imel. Zato Jezus Janezovega krsta ni potreboval. Mu je pa pred tem dejanjem nekaj odkrito povedal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Za pravičnost je torej šlo pri tem Jezusovem dejanju. 

Vsi smo grešniki 

Postaviti se v vrsto z grešniki v Jezusovem primeru pomeni povedati, da zato, ker je Božji Sin, še ni nekaj posebnega, da zaradi tega nima nekih privilegijev. Jezus je tako s tem povedal, da zanj popolnoma enako veljajo ista pravila in zapovedi kakor za koga drugega. In to je zelo dobrodošla gesta. Kajti ljudje si običajno svoje vrednosti ne gradimo tako, da se postavljamo v vrsto z drugimi, enako vrednimi ljudmi, temveč da iz nje izstopamo. 

Zato z drugimi iščemo razlike, ki bi nas odlepile od drugih, po našem mišljenju ne tako dobrih ljudi. In iščemo razloge, zakaj si nekaj bolj zaslužimo kakor drugi. Priskrbujemo si »veze in poznanstva«, da bi nas kdaj kje spustili pred vrsto ali nas drugače obravnavali. Iz istega razloga tudi tako radi obsojamo napake in grehe drugih ter se tako samemu sebi (in drugim) prikazujemo za »boljše« od njih. S tem si dajemo lažen občutek pomembnosti, ki ga dojemamo v tem, da smo drugačni (beri: »boljši«) od drugih. 

Enakovrednost 

Toda spoštovati enakovrednost z drugimi, to je tisto, kar daje iskreno vrednost tudi nam samim. Jezusovemu nerazumljivemu dejanju namreč sledi Božje razodetje z neba: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17) Bog je namreč nekdo, ki enako močno spoštuje in ljubi vsakega človeka, povsem enako močno kot svojega sina Jezusa ljubi tudi vsakega drugega človeka. Deluje namreč povsem izven človeških kategorij »vrednosti« in »pomembnosti«. Njegova »pravičnost« je ljubiti vsakogar, njegova pravičnost je v tem, da je vsakdo pred njim enakovreden. 

Kam spadam, je zato vprašanje dvojnega zavedanja. Zase moram vedeti, da spadam v vrsto »grešnikov«. Za Boga pa v vrsto »ljubljenih«. To je pač v njegovi perspektivi eno in isto.

(misel na praznik Jezusovega krsta, leto A)