Upor proti logiki sveta

Morda je presenetljivo, kaj želi Bog v teh naših pretečih časih negotovosti in kazanja mišic od nas: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4,17) Presenetljivo, ker smo namreč prepričani, da je to stvar, ki jo Bog želi od drugih ljudi, se pravi od tistih, na katere sami kažemo s prstom kot odgovorne za stanje našega sveta. Toda za stanje našega sveta smo odgovorni vsi, ki živimo v njem. Vsi smo na istem čolnu. In čeprav ta »spreobrnite se« odmeva v srcih vseh ljudi, to verjamem, bi bilo vseeno najbolj napačno, da bi ga zavestno preslišali tisti, ki ga imamo priložnost slišati tudi naglas, češ da ni namenjen nam. 

Toda to Jezus danes govori nam. Morda najprej nam. In kaj želi od nas? 

»Spreobrnite se« pravzaprav ni nič drugega kakor klic k drugačnosti, k drugačnosti, ki edina še lahko drži stvari v ravnovesju, da ne bi podivjale. Da bi bolje razumeli, kaj to pomeni, Jezus dvema učencema to prevede v še nekoliko bolj konkreten jezik: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« (Mt 4,19) 

»Naredil vaju bom,« pravi Jezus bodočima učencema, »izoblikoval vaju bom v to, kar morata postati.« To pomeni biti njegov učenec, to pomeni »hoditi za njim«: pustiti se mu oblikovati, ker je bil že prvi človek nekdo, ki ga je Bog izoblikoval iz prahu zemlje (1 Mz 2,7). Pri spreobrnjenju, pri postajanju v drugačnega človeka torej ne gre za naše lastno delo, marveč za to, da bi Bogu pustili, da nas oblikuje v nekaj, kar želi sam. 

Je pa to kljub temu zelo nepasivno dogajanje. Pustiti se oblikovati Bogu, se pravi, da nam nekaj dopove, da nas prepriča v stvari, s katerimi se nikoli ne bi strinjali, da se do drugih obnašamo pošteno in dostojanstveno, drugače, kakor se oni obnašajo do nas, za nas predstavlja pravcati upor temu, kar se dogaja v nas. Pri tem gre namreč za hojo proti toku logike sveta, ki pa se nas je že toliko nalezla, da verjamemo, da je pravzaprav to naša lastna volja, naše lastno prepričanje. Zato je nočemo sprejeti. Zato se nam Božja volja upira, da se ji kakor trmasti otroci hočemo odreči – ker si mislimo, da je logika sveta nekaj našega. In da je zato hoditi za njim nekaj nenormalnega. Nekaj uničujočega. Toda »Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.« (Mt 4,23) Tudi tako, da je poklical nas. 

Pustiti se Bogu oblikovati je danes za usodo sveta nekaj tako nujnega. Torej živeti, kakor je on živel. Govoriti, kakor je on govoril. Se odločati, kakor bi se v naši situaciji on odločil. Si postavljati vprašanje: kaj bi Jezus storil na mojem mestu? In brati Sveto pismo, tam je odgovor na to vprašanje.

(misel na 3. navadno nedeljo, leto A)