Beseda in tišina


Kako velikokrat se ujamemo v občutek, da je preprosto vsega preveč. Da ne moremo več. In morda pri tem sploh ne gre za to, da bi se nam ta občutek zgodil, ker so se nam namnožile obveznosti, ki jih je treba postoriti, temveč da smo pravzaprav samo padli v preobilje hrupa. 

V njem ne slišimo več besed, samo informacije, zvoke, obvestila, podatke, glasbene hite, novice, oglase, utripajoče slike, podcaste, videe, klepete, nič več besed. In posledično tudi Besede ne. Preprosto mimo nas gredo. Svet nas tako zelo preplavlja z zvoki in slikami, da se nam zdi, kakor da je vse enako pomembno, oziroma vse enako nepomembno. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. Utrujenost, ki jo čutimo ob tem, ni le telesne narave, ne, duševno, duhovno smo utrujeni, izčrpani, izmučeni, ker nikoli zares ne umirimo uma, svet pač nikoli ne spi, in tako postanemo ne pametnejši, temveč samo bolj raztreseni. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. »Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.« (Jn 1,10) 

Iz tega toka hitrosti in efektivnosti, površnosti in pozabljanja je mogoče izstopiti edinole zavestno. Namreč tako, da se temu tako običajnemu hitenju in hrupu upremo in izberemo tišino. Samo v njej neka beseda dobi svoj prostor, samo v njej zares zazveni in napolni našo praznino z nečim, kar ne odide kakor svetlikajoči se napisi, nas ne samo ošine in izgine, temveč začne v nas poganjati. In rojevati nove ideje. Tišina, v njej spoznamo zares pomembne stvari, slišimo globoke in prazne besede. In v njej pustimo ostati tistim, ki nam imajo kaj dati. »Tistim, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci.« (Jn 1,12) 

Beseda ne potrebuje hrupa, da zraste potrebuje prostor, zbranost, pripravljenost poslušati in počakati. 

In točno to nam nudijo knjige. V svetu, kjer je vsak trenutek do konca izkoriščen in vsaka, še tako drobcena praznina zapolnjena, knjige ustvarjajo prostor, praznino, ki jo potrebujemo zase. Nam daje prostor, našemu notranjemu svetu, ki nima možnosti kaj povedati, ker je vedno utišan in preglašen s hrupom zunanjega sveta, pred knjigo pa dobi končno svoj, nevsiljeni ritem. »Videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima od Očeta kot Edinorojeni, polna milosti in resnice.« (Jn 1,14) Zato je branje upor proti hrupu, proti hitenju, proti površnosti našega vsakdana. Brati pomeni pustiti tišini, da nam pove, kar potrebujemo slišati, in zadržati te besede v sebi tako dolgo, da dozorijo, obogatijo, da tiho zrasejo v nekaj novega. Lepega in plemenitega. 

Iz tišine rasejo lepe besede. V njej se rodi tudi Beseda, ki se naseli med nami. In odrešuje.

(misel na 2. nedeljo po božiču, leto A)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več