Besede za srce

Kako velikokrat se ujamemo v občutek, da je preprosto vsega preveč. Da ne moremo več. In morda pri tem sploh ne gre za to, da bi se nam ta občutek zgodil, ker so se nam namnožile obveznosti, ki jih je treba postoriti, temveč da smo pravzaprav samo padli v preobilje hrupa .  V njem ne slišimo več besed, samo informacije, zvoke, obvestila, podatke, glasbene hite, novice, oglase, utripajoče slike, podcaste, videe, klepete, nič več besed. In posledično tudi Besede ne. Preprosto mimo nas gredo. Svet nas tako zelo preplavlja z zvoki in slikami, da se nam zdi, kakor da je vse enako pomembno, oziroma vse enako nepomembno. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. Utrujenost, ki jo čutimo ob tem, ni le telesne narave, ne, duševno, duhovno smo utrujeni, izčrpani, izmučeni, ker nikoli zares ne umirimo uma, svet pač nikoli ne spi, in tako postanemo ne pametnejši, temveč samo bolj raztreseni. Zato ne vidimo, zato ne slišimo več. »Na svetu je bila in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal.« (Jn...

Fant je bil strašno nemiren, v tistih petih minutah, ko smo v tišini molili pred Najsvetejšim, si je obrisal nos, precej naglas, brskal po žepih, če ni morda doma pozabil ključev, praskal se je, potem pogledoval sem in tja, ogledal si je že stokrat ogledane freske na stropu. Nič drugače ni z mladimi, težko je brez glasbe in telefona o čem razmišljati sam pred seboj, nič drugače z odraslimi, v tišini se v cerkvi redno zasliši kakšno tiho žvižganje številnih sičnikov rožnega venca. Hrup in zaposlenost Ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, nenazadnje v vsaki spodobni trgovini, v vsakem frizerskem salonu, v vsakem avtu kaj ropota, glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme, tako zelo smo ga navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na youtubeu, glasba daje ritem življenju . Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednos...