Besede za srce

Trdijo, da je rak kuga modernega človeštva. Nekateri se z njimi ne strinjajo. Pravijo, da je to AIDS. Spet drugi, da so to sodobne zasvojenosti, ki jih je toliko, kolikor je vrst človeka. Mogoče. Mogoče je vse to res. Še najbolj verjetno pa je, da nas je preplavila kuga, ki ji je ime oklevanje. Z drugo besedo: odločitev današnjega človeka je, da se ne bo odločil. Morda se ne rodi namenoma. Lahko da se pokaže v strahu pred odgovornostjo, lahko tudi v strahu pred napako. Res, današnji svet ne dovoli napak, ker je nekje na poti izgubil besedo odpuščanje. In še eno, ki se je tesno drži: ponižnost. Morda zvenim zastarelo. A če res zvenim tako, potem imam popolnoma prav. Nikomur ta beseda ni niti domača niti privlačna. Zakaj bi jo torej vlačili po ustih in si uničevali ušesa z njo? A kjer ni pripravljenosti, da priznamo svoje napake, in pričakovanja dobrote in usmiljenja s strani tistega, ki mu priznavamo svoje napake, tam ne more biti človeškosti. Ker ravno to človek je: prosilec odpuščanja...

Našel sem novo zvezdo glasbenega neba, ki mi je všeč zaradi svoje posebnosti in verjetno tudi zaradi "semitskosti", ki jo je čutiti v vsakem stavku. Mmm, poslušljivo. Poskusiš tudi ti?

"Stvari, o katerih pišem, so izpostavljene nenehnim spremembam. Ni modrosti, ki s časom ne bi izgubila sijaja in oksidirala, in ni resnice, ki ne bi prej ali slej postala smešna. Vsaka misel je samo člen v neskončni verigi mišljenj, ki zastarevajo in postajajo neuporabna. A v vsakodnevnem življenju moramo vseeno vedeti, koliko je ura, kje smo in kam smo namenjeni. Moramo imeta nekakšna merila, napotke in predstave, pa čeprav nam je jasno, da že naslednji dan ne bodo nič vredni." Dušan Jovanović, režiser, dramatik in esejist, letošnji dobitnik Rožančeve nagrade za najboljšo esejistično zbirko. Verjetno velja enako za moj in še katerikoli blog. Vsekakor pa sem dobil podporo, da je meni in drugemu potreben. Da se rase ... Če pišeš, sporoči. Oba potrebujeva nekaj takega.

Slovensko blogovsko vesolje se te dni gotovo utaplja od komentarjev na nedeljski dogodek, ki smo ga čakali že od januarja. Kdo je zmagal in kdo ni, komu se je zalomilo in komu je uspelo, kdo bo na boljšem itd. pravzaprav ne morem soditi. Preveč čudno se je vse skupaj obrnilo. Ko se bo vse skupaj malce bolj uskladilo in ko bomo prišli do resnice o naših volilnih lističih, ki so povedali marsikaj, resnice pa ne, bom morda povedal, kaj si mislim o vsem skupaj - ali smo si to prislužili ali se nam je kaj maščevalo. Do tedaj pa - povolilni molk ...

V luči ekonomskih gibanj preteklih tednov bi lahko rekli, da je ravnanje gospodarja v priliki prava katastrofa. Tako s strani gospodarja, ki takorekoč razmetava z denarjem, kot tudi s strani delavcev, ki niso pravično nagrajeni za svoj trud. Res, ta prilika je v vseh mojih sogovornikih vzbujala zavist in občutek nepravičnosti. »Zakaj so tisti, ki so delali eno uro, dobili enako kot tisti, ki so delali cel dan?« Ne, to je napačno vprašanje. Gospodar pač vedno hodi ven in išče. Išče nekoga, da bi delal zanj. Za zelo dobro plačilo: en denarij ni bil kar tako. Tako da so pravzaprav vsi, ki so imeli priložnost delati zanj, bili ne samo srečni zaradi plačila, temveč tudi počaščeni, ker so smeli delati zanj. Podobno, kot če bi vas Michael Schumacher prosil, da mu očistite avto. Nekateri bi to storili celo brez plačila. Pa vendar gospodar za lepo, čeprav garaško delo v vinogradu pravično in spodobno plača. Do tu je vse lepo in prav. In gospodar je res pravičen: plača točno toliko, kolikor se j...

Ko ti bo hudo, naj te greje misel, da je, kakor pod Jezusovim, tudi pod tvojim križem Mati, ki te gleda in pazi nate.

Tam nekje v daljni Španiji sem se je naučil in zdaj me hrani z nauki ... Takšnimi in drugačnimi :) (Jojmene, še dobro, da pri nas ni tako ...)

Ta članek bo tako neaktualen kot že dolgo ne. Govori o starokopitnih stvareh, stvareh, pozabljenih v predalih, založenih v visoke kupe ... Stvari, ki jih ne potrebujemo, oz. tiste, za katere mislimo, da jih ne potrebujemo, kmalu založimo. Nekam daleč ji pospravimo, da nam ne vzbujajo slabe vesti, zakaj jih ne uporabljamo. Vse argumente, ki bi govorili zanje, ponavadi na hitro pospravimo v koš za smeti – s tem, ko rečemo, da so staromodni in nerabni. Ena od mnogih stvareh, pred katerimi zakrivamo moderno oko, je križ. Križ je staromoden, ker je trpljenje nespametno in nesmiselno. Križ spominja na to. In kaj naj še počne križ v dobi, ki je ustvarila penicilin in antidepresive, pomirjevala in antibiotike, morfij in ecstasy? Res je, nima kaj početi. Križ torej spada na smetišče zgodovine. Prej, ko so ljudje še trpeli, so ga potrebovali za lajšanje travm. Zdaj ga ne potrebujemo več. Toda ko govorimo o križu in trpljenju, potem ne govorimo samo o tistem skrivenčenem telesu na njem. Govorimo ...

O, da, končno smo jo dočakali našo predrago "Qlandio" ... Zdaj stoji tam in ob tem času, ko to pišem, verjetno že požira popustov željno množico, ki je končno dobila novo, tokrat večjo luknjo, v katero bo lahko po mili volji metala svoje prihranke. Naj si gre za 15 novih parov čevljev ali 17 dunajskih zrezkov s pomfrijem, to zdaj niti ni vseeno. Kupili bodo tri mikrovalovne pečice in po štiri pare rolerjev in dvoje hladilnikov ... Zakaj toliko? Ker je napol zastonj, seveda! Se mi zdi, da zdaj, ko bom v nakupovalni center lahko odšel kar s kolesom, in bom tako tudi brez avtomobila deležen radosti, ki jih prinaša potrošniško vzdušje, še bliže svojim vročim željam. Nova Gorica pa je že po 60 letih, ki jih te dni vzneseno praznuje skozi mlado in staro, ki se suka po brigadirskih proslavah, ploska in pozibava glavo na vseh mogočih koncertih, tako blizu svoje točke nič. Da ne rečem "ground zero" ... Pravijo, da se iz zgodovine lahko učimo. Da je otvoritev novogoriške Qlan...

Da bi razumeli preroka Ezekijela, bo treba stopiti vsaj par desetletij nazaj, do tistih pogumnih mladeničev, ki so državi služili tudi z neskončnim bedenjem na straži. Da, prvih par ur je lepo in ponosno biti stražar, v čast ti je, da služiš domovini. A kmalu to postane tako težko kot vzdrževanje vek pri budnosti. Da, to je bolj odgovorna služba, kot si človek, ki stoji na straži, predstavlja. On je samo tam, ker uboga. V resnici je na njegovih plečih življenje vseh njegovih kompanjonov. Kakšno odgovornost nosimo že samo s tem, da smo, kjer smo. To je utrudljiva služba, življenje, ki ne pusti pod naključjem niti najmanjšega slučaja. Ki ne pusti niti za trenutek zatisniti vek. Da, odgovornost nosiš za vsakogar, ki je pod tvojim okriljem, t.j. vsakogar, ki si ga kdaj srečal in z njim podelil kak trenutek svojega življenja. Aha, vsako srečanje ti je odgovornost. Vsako srečanje je iskanje resnice. Zato ta pomembna straža. O tej straži ni potrebno izgubljati besed, ker je vsakemu že samoume...

Težak greh mi leži na duši. Greh, za katerega se mi bodo ljudje v Novi Gorici smejali. Tudi vi se mi boste smejali. Meni pa se zdi, da se je skozi zadnja vrata prerinil v prve vrste naše kulture. Od mladega do starega vse – skupaj z mano – ploska privlačnosti. To ni iztočnica »estetiki grdega«, ki se je razbohotila v sodobnem »kulturnem« ustvarjanju, ker to ne želi biti. Rad imam lepo in tudi vi bi ga morali imeti radi, če je vse v redu z vami. A »lepo« in »privlačno« nista brat in sestra. Morda bratranca v šestem kolenu, ki se ne marata preveč – in se zato nič kaj ne »žlahtata«. Pravijo, da od takrat, ko je privlačnost ubila resnico. Kako se je to zgodilo, pravzaprav nihče ne ve. Verjetno je bila resnica preveč grenka, da bi jo še kdo pil. V navalu človekove revolucije ugodja smo začeli piti samo privlačne, sladke, atraktivne pijače. Mnogo prijetnejše, čeprav smo bili in smo še po njih tako zelo žejni. Ampak tako pač je. Sicer ne vemo, kaj pijemo, a važno, da lepo izgleda. Od takrat j...