Preskoči na glavno vsebino

Napačna vprašanja


V luči ekonomskih gibanj preteklih tednov bi lahko rekli, da je ravnanje gospodarja v priliki prava katastrofa. Tako s strani gospodarja, ki takorekoč razmetava z denarjem, kot tudi s strani delavcev, ki niso pravično nagrajeni za svoj trud. Res, ta prilika je v vseh mojih sogovornikih vzbujala zavist in občutek nepravičnosti. »Zakaj so tisti, ki so delali eno uro, dobili enako kot tisti, ki so delali cel dan?«

Ne, to je napačno vprašanje.

Gospodar pač vedno hodi ven in išče. Išče nekoga, da bi delal zanj. Za zelo dobro plačilo: en denarij ni bil kar tako. Tako da so pravzaprav vsi, ki so imeli priložnost delati zanj, bili ne samo srečni zaradi plačila, temveč tudi počaščeni, ker so smeli delati zanj. Podobno, kot če bi vas Michael Schumacher prosil, da mu očistite avto. Nekateri bi to storili celo brez plačila.

Pa vendar gospodar za lepo, čeprav garaško delo v vinogradu pravično in spodobno plača. Do tu je vse lepo in prav. In gospodar je res pravičen: plača točno toliko, kolikor se je pogodil z delavci. Vse bi bilo v redu ... če ne bi videli, koliko so dobili drugi. Je res naš trud enako vreden kot trud tistih, ki so skoraj cel dan zapravljali za traparije?

Spet napačno vprašanje.

Morda bi raje začeli na drugi strani. Kako, da je gospodar povabil ravno mene? Kako da smem delati zanj? Si za svoje delo zaslužim tako dobro plačilo?

Zaslužiti si. Kdo si zasluži tako dobro plačilo samo za en samcat dan v vinogradu? Kdo si zasluži jesti Njegovo telo? Kdo si zasluži večno srečo? Kdo si zasluži biti v njegovi družbi?

Ob takih vprašanjih pozabimo na tista: »Zakaj tudi on?« Mogoče se nam začne porajati hvaležnost, da imamo srečo, da vemo, kaj moramo delati v življenju, ker smo blizu Njega. Ni nam treba zapravljati časa za neumnosti in za usodne napake, ki nas oddaljijo od življenjskega smisla in bistva. Ni nam treba iskati Gospodarja. Sam nas pride iskat in nas povabi, da bi bili deležni veselega petja in opravila, ki vsem vnaša veselje, ne utrujenosti. Ni nam treba ugibati, kdo smo in kako bi postali, kar smo, ker to že smo. In še plačani povrh vsega.

Pa še to: kaj veš, kaj vse so prestali tisti, ki so delali samo eno uro, med tistim časom, ko jih še ni bilo v vinogradu. Morda so garali, morda so trpeli, morda so neskončno dolgo porabili za to, da so sploh ugotovili, da so ustvarjeni za vinograd. Ti pa si v miru svoje duše opravljal to, kar ti je všeč, in za kar si poslan.
Res imaš veliko srečo. Jo privoščiš še drugemu?

Eh, spet napačno vprašanje. Morda bo bolje: »Misliš, da si bolj zaslužiš srečo od njega?«
Oznake:

Komentarji

  1. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)21. 9. 08, 14:07

    Napačna vprašanja si postavljamo velikokrat, vendar pa je bolje zastavljati si napačna vprašanja, da se sčasoma naučimo postavljati si prava vprašanja, kot pa se sploh ne spraševati. Ljubezen raste, potrebujemo vzgojo v njej. Tako si počasi lahko očistimo svoj pogled v pogled ljubezni, ki ne dela razlik in si postavlja prava vprašanja.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več