Napačna vprašanja

V luči ekonomskih gibanj preteklih tednov bi lahko rekli, da je ravnanje gospodarja v priliki prava katastrofa. Tako s strani gospodarja, ki takorekoč razmetava z denarjem, kot tudi s strani delavcev, ki niso pravično nagrajeni za svoj trud. Res, ta prilika je v vseh mojih sogovornikih vzbujala zavist in občutek nepravičnosti. »Zakaj so tisti, ki so delali eno uro, dobili enako kot tisti, ki so delali cel dan?«

Ne, to je napačno vprašanje.

Gospodar pač vedno hodi ven in išče. Išče nekoga, da bi delal zanj. Za zelo dobro plačilo: en denarij ni bil kar tako. Tako da so pravzaprav vsi, ki so imeli priložnost delati zanj, bili ne samo srečni zaradi plačila, temveč tudi počaščeni, ker so smeli delati zanj. Podobno, kot če bi vas Michael Schumacher prosil, da mu očistite avto. Nekateri bi to storili celo brez plačila.

Pa vendar gospodar za lepo, čeprav garaško delo v vinogradu pravično in spodobno plača. Do tu je vse lepo in prav. In gospodar je res pravičen: plača točno toliko, kolikor se je pogodil z delavci. Vse bi bilo v redu ... če ne bi videli, koliko so dobili drugi. Je res naš trud enako vreden kot trud tistih, ki so skoraj cel dan zapravljali za traparije?

Spet napačno vprašanje.

Morda bi raje začeli na drugi strani. Kako, da je gospodar povabil ravno mene? Kako da smem delati zanj? Si za svoje delo zaslužim tako dobro plačilo?

Zaslužiti si. Kdo si zasluži tako dobro plačilo samo za en samcat dan v vinogradu? Kdo si zasluži jesti Njegovo telo? Kdo si zasluži večno srečo? Kdo si zasluži biti v njegovi družbi?

Ob takih vprašanjih pozabimo na tista: »Zakaj tudi on?« Mogoče se nam začne porajati hvaležnost, da imamo srečo, da vemo, kaj moramo delati v življenju, ker smo blizu Njega. Ni nam treba zapravljati časa za neumnosti in za usodne napake, ki nas oddaljijo od življenjskega smisla in bistva. Ni nam treba iskati Gospodarja. Sam nas pride iskat in nas povabi, da bi bili deležni veselega petja in opravila, ki vsem vnaša veselje, ne utrujenosti. Ni nam treba ugibati, kdo smo in kako bi postali, kar smo, ker to že smo. In še plačani povrh vsega.

Pa še to: kaj veš, kaj vse so prestali tisti, ki so delali samo eno uro, med tistim časom, ko jih še ni bilo v vinogradu. Morda so garali, morda so trpeli, morda so neskončno dolgo porabili za to, da so sploh ugotovili, da so ustvarjeni za vinograd. Ti pa si v miru svoje duše opravljal to, kar ti je všeč, in za kar si poslan.
Res imaš veliko srečo. Jo privoščiš še drugemu?

Eh, spet napačno vprašanje. Morda bo bolje: »Misliš, da si bolj zaslužiš srečo od njega?«