Pozabljene stvari
Ta članek bo tako neaktualen kot že dolgo ne. Govori o starokopitnih stvareh, stvareh, pozabljenih v predalih, založenih v visoke kupe ...
Stvari, ki jih ne potrebujemo, oz. tiste, za katere mislimo, da jih ne potrebujemo, kmalu založimo. Nekam daleč ji pospravimo, da nam ne vzbujajo slabe vesti, zakaj jih ne uporabljamo. Vse argumente, ki bi govorili zanje, ponavadi na hitro pospravimo v koš za smeti – s tem, ko rečemo, da so staromodni in nerabni.
Ena od mnogih stvareh, pred katerimi zakrivamo moderno oko, je križ. Križ je staromoden, ker je trpljenje nespametno in nesmiselno. Križ spominja na to. In kaj naj še počne križ v dobi, ki je ustvarila penicilin in antidepresive, pomirjevala in antibiotike, morfij in ecstasy? Res je, nima kaj početi. Križ torej spada na smetišče zgodovine. Prej, ko so ljudje še trpeli, so ga potrebovali za lajšanje travm. Zdaj ga ne potrebujemo več.
Toda ko govorimo o križu in trpljenju, potem ne govorimo samo o tistem skrivenčenem telesu na njem. Govorimo o rojstvih in solzah vseh mater sveta. Govorimo o žuljih očetov sveta. Govorimo o prijateljskih naporih in prizadevanjih zdravnikov. Govorimo o molitvah redovnic, o srčnosti animatorjev in vsakem gibu delujočih, upajočih, požrtvovalnih tega sveta. V vsem tem se skriva Gospod, ki krvavi na lesu križa. In še v mnogočem, brez česar bi svet, ki ga poznamo, ne mogel stati pokonci.
Mar tudi vse to spada na smetišče?
Če zavržemo križ, zavržemo sebe. Kajti po križu in zaradi njega smo to, kar smo. V trenutku, ko izgubimo križ, izgubimo upanje in smisel. In ne bi rad, da svet zgori. Zato se danes obračam na vse križe mojega življenja, da bi v njih namesto prepreke videl orodje. In ko se zgodi to, tako vidim tudi ljudi. In končno razumem, da to življenje ni namenjeno obsodbi, ampak rešitvi. In da trpljenje ni cilj, ampak pot.
Na koncu te poti je bronasta kača, tisto, za kar veš, da si sanjal.
Stvari, ki jih ne potrebujemo, oz. tiste, za katere mislimo, da jih ne potrebujemo, kmalu založimo. Nekam daleč ji pospravimo, da nam ne vzbujajo slabe vesti, zakaj jih ne uporabljamo. Vse argumente, ki bi govorili zanje, ponavadi na hitro pospravimo v koš za smeti – s tem, ko rečemo, da so staromodni in nerabni.
Ena od mnogih stvareh, pred katerimi zakrivamo moderno oko, je križ. Križ je staromoden, ker je trpljenje nespametno in nesmiselno. Križ spominja na to. In kaj naj še počne križ v dobi, ki je ustvarila penicilin in antidepresive, pomirjevala in antibiotike, morfij in ecstasy? Res je, nima kaj početi. Križ torej spada na smetišče zgodovine. Prej, ko so ljudje še trpeli, so ga potrebovali za lajšanje travm. Zdaj ga ne potrebujemo več.
Toda ko govorimo o križu in trpljenju, potem ne govorimo samo o tistem skrivenčenem telesu na njem. Govorimo o rojstvih in solzah vseh mater sveta. Govorimo o žuljih očetov sveta. Govorimo o prijateljskih naporih in prizadevanjih zdravnikov. Govorimo o molitvah redovnic, o srčnosti animatorjev in vsakem gibu delujočih, upajočih, požrtvovalnih tega sveta. V vsem tem se skriva Gospod, ki krvavi na lesu križa. In še v mnogočem, brez česar bi svet, ki ga poznamo, ne mogel stati pokonci.
Mar tudi vse to spada na smetišče?
Če zavržemo križ, zavržemo sebe. Kajti po križu in zaradi njega smo to, kar smo. V trenutku, ko izgubimo križ, izgubimo upanje in smisel. In ne bi rad, da svet zgori. Zato se danes obračam na vse križe mojega življenja, da bi v njih namesto prepreke videl orodje. In ko se zgodi to, tako vidim tudi ljudi. In končno razumem, da to življenje ni namenjeno obsodbi, ampak rešitvi. In da trpljenje ni cilj, ampak pot.
Na koncu te poti je bronasta kača, tisto, za kar veš, da si sanjal.
Res je, nočemo se ukvarjati s križem in nočemo se okvarjati sami s seboj. Pretežko je in nima smisla. In tako životarimo naprej. Zakaj bi sploh še jedli in pili? Ker pa je lepše, če križa ni, ga je treba na razne načine tudi izbrisati.
OdgovoriIzbrišiSaj vemo kako, a-la Marjo Špinel. Toda potem se izkaže, da je vseeno bolje vsak dan sprejeti svoj križ, kakor se ga otepati. Le po križu se lahko rešimo... Boljše - po Križu!