Besede za srce

Preveč pavšalno bi bilo brati današnje Jezusove besede in v žaru razlagati, kako se mora vsakdo odpovedati tolikim stvarem, ki si jih je nagrabil, podobam, s katerimi je natlačil svojo osebnost, to se pravi pasti v zemljo kot seme in umreti. Kar danes Jezus izreče, je treba videti v okviru stanja, v katerem se je znašel. Zahlepeli so po njem. Želeli so ga videti. Kot čudodelnika? Kot revolucionarja? Kot borca za pravice? Kot Božjega Sina? Ne moremo reči, kakšno podobo so imeli o njem. Najverjetneje so ga želeli videti takega, kot so si ga predstavljali. Takega kot so si želeli. Da bi dobili potrditev o svojem pogledu na svet, svoji življenjski filozofiji. Da bi dobili potrditev o samem sebi. To je bila tista »ura«. Ura, za katero je Jezus prišel na svet: ura pričevanja o resnici. Resnici o samem sebi, resnici o Bogu, resnici o človeku. Zato: »Resnično, resnično, povem vam ...« in globoka resnica, ki povzema resnico vseh treh: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo;

Zdaj smo že veliki in se ne bojimo več tistega, česar smo se takrat, ko smo bili še otroci. A ko človek rase, ne rase z njim samo telo, temveč tudi to, kar je v njem. Tudi njegovi strahovi ... Tako se danes ne bojimo več belih rjuh, ki trepetajo, se ne bojimo teme in čudnih zvokov, bojimo pa se drugih stvari. Stvari, ki niso več stvar domišljije, ampak realnosti. In prav v tem je njihova največja strašnost: to ni izmišljeno, to je resnica. Da, resnice se človek najbolj boji. Najbolj izmed vsega. Tem bolj zato, ker je resnica luč, ki razodene, kdo smo v resnici; luč, ki nas sooči z našimi lepotami in slabostmi. Pogled na to pa je ... lahko tudi strašen. K razmišljanju o tem me je prignal časopisni naslov, ki je Josefa Fritzla, človeka hudih dejanj in napak, označil za pošast. Vsi vemo, kaj je storil. Ampak, ali ga res lahko označimo za pošast, ki nima nič človeškega v sebi? Je pošast človek, ki je zmogel pogledati v lastno ogledalo in priznati vse svoje slabosti, človek, ki se je zmogel

Za življenje je treba imeti pogum. Vse se strinja z menoj, vse, kar je daleč in blizu mene, pa naj gre za čas ali kraj ali misel. Ker je življenje lahkotno poletje, in je poraz in krivica, je krivda in smrt, je pogreb in jesen, ker je premlevanje in žalovanje in zima, in ker je pomlad in nov smisel in nova zavest in pogled na stvari. Nastajanje in preminevanje. In spet obratno. Če nekaj umanjka, potem ne gre prav. To se ponavlja skozi vso zgodovino. Na tem stoji in na tem pade človek. Na jeseni in pomladi, na umiranju in rojevanju, na gnitju in klitju. Prav zato: za življenje je treba imeti pogum. Menim, da je zdaj čas, da pustimo segniti pretekle ideje in spore, kdo je zdaj kriv in kdo ne, pa naj gre za zgodovino, ki nam je v ponos ali tisto, ki bi jo radi poskrili v brezna, v jaške, pod mize, pod zemljevide. Vse se nam je nagrmadilo na glavo. Zato ne najdemo poti naprej, zapletamo se v lastne laži. Ni druge poti, kot da jih pustimo segniti. Ne, da jih vržemo proč. Da se zavemo, da je

Marc Chagall Od Mrtvih duš do Cirkusa Od: 21. januarja 2009 Do: 29. marca 2009 Lokacija: Mestni muzej Ljubljana Razstava 100 originalnih grafičnih listov Marca Chagalla iz zasebne zbirke družine Fetzer bo prikazala več različnih grafičnih tehnik iz sedmih desetletij Chagallovega grafičnega opusa. Razstavljena bodo dela od leta 1923 pa vse do leta 1980.

Vemo, kaj spada v tempelj in kaj ne. Drži? Zakaj so se potem v njem nagrmadile ovce, voli, golobi, zakaj so se vanj naselili menjalci denarja in še marsikdo in marsikaj, kar ni imelo tam kaj početi? Smo spremenili svoje mišljenje? Se nam je zdelo, da je prav, da pride tja? Verjetno ne. Pa smo vse to, kar ne spada vanj, vendarle sprejeli. Toda zakaj? To je vprašanje, na katerega zdrava pamet ne najde odgovora. Najde pa ga človekovo srce. Prvič: verjetno zaradi modernosti. Ker se nam je zdelo sramotno, da imajo to v vseh drugih templjih, pri nas pa ne. Ker smo se bali, da nas ne bodo marali, da nas ne bodo sprejeli. Modernost je vedno bila in bo začetek človeškega razvrednotenja. In vanjo padamo prav vsi. Drugič: mogoče zaradi lenobe, ki jo povzroča vedno vnovično zavračanje in čiščenje svojih prostorov. Ker se nam preprosto ne da več čistiti, ker smo notranje utrujeni in nam postane prav malo mar za vse, kar se dogaja v nas in okoli nas. Pa naj se plazijo podgane, če se želijo. Na tem u

... jutranji seks s sosedovo? Nekaj takega sem si razlagal, ko sem v »Družininem Kažipotu« (ki je verjetno dobil naslov ravno zato, da bi kazal pot po zmedenem svetu današnjih medijev) pod rubriko »Predlagamo« opazil film Marka Naberšnika »Petelinji zajtrk«. Ne bi vedel, o čem gre beseda, če si ne bi tega filma sam že prej ogledal. Tako sem z osuplostjo pospremil opis filma, ki ga sam ne bi priporočal niti svojim objektivno kritičnim prijateljem, kaj šele družini, pri čemer mislim še posebej na otroke. In zakaj ne? Prva stvar, ki moti, je naslov filma, ki izgleda tako simpatično in nedolžno. Celo privlačno, bi lahko rekel. Kdo bi bral o njem, o njegovi vsebini, če je pa že toliko hvalospevov slišal na vsakem koraku, kjer so ga obkrožali mediji. Tudi pompozna reklama na nacionalni TV je obljubljala spektakel brez primere, velike reklame so polnile medije, s Kažipotom tudi Družino. Marsikoga, ki ne pozna ozadja tega filma – in takih je bila verjetno večina med 420.000 (!) gledalci tisteg

Zgodilo se je nekaj tako neverjetnega. Tale Jezus, ki smo ga poznali, ki smo z njim hodili in živeli, se je spremenil. Postal je tako drugačen kot prej. Prej se je zdelo, da nam bo spremenil življenje, da bo naredil vse, kar si želimo. Ozdravljal je bolne, izganjal hude duhove, nasičeval množice, zdaj pa prihaja na dan z besedo o križu, o trpljenju, o zapravljanju svojega življenja ... Nerazumljivo. O čem vam po življenju te dni govori Bog? Vam daje okusiti lepe dneve? Ste srečni? Ali imate občutek, da se znaša nad vami? Trpite zaradi česa? Se vam celo zdi, da ga sploh ni, da je izginil iz vašega življenja? Mogoče pa se je samo spremenil ... Nekoč mora priti do točke, ko trčimo ob nerazumljivost Boga. Kot je trčil Abraham. Kot so trčili trije apostoli na gori. »Zelo so se prestrašili.« (Mr 9,6) Niso razumeli. Niso videli. Kot mi velikokrat ne. Zato jim je Jezus rekel, da morajo počakati, dokler ne vstane od mrtvih. Verjetno zato, ker se tam skriva rešitev na vse te uganke. In kot trije

Kaj pa pravite vi? Po debati pri naših veroukarjih me je malo zanimalo, kaj se dogaja v senci Eluane Englaro, najbolj razvpitega primera ... Gre res za "Dignitas", dostojanstvo?

Kakšne so bile Jezusove skušnjave v puščavi, nam Marko ne pove. Lahko pa si predstavljamo, za kaj je šlo, če se spomnimo, da je imel življenje, kot je naše, z enakimi potrebami, enakim telesom in dušo. Če bi si torej – kot mi – ubral čas zase, da ponovno pretrese svoje življenje in spozna, kaj je njegova resnica, kdo je on sam, brez svojih lastnih pridevkov in okraskov drugih, če bi zakorakal v današnji post, kakšna bi bila njegova skušnjava? Jaz bi ji rekel ... POPUST. Popust, da. Popust namreč omaja še tako trdno odločitev, da nečesa ne bomo kupili, da ne bomo zapravljali svoje lastnine, tudi omaja odločitev, da nečesa ne bomo naredili, da se za kaj ne bomo odločili. In ko popust-imo, ko nas zamami popust, tisti v trgovinah in tisti v svojem življenju, pri vrednotah, smo že prodali nekaj neskončno svetega v sebi, svoje prepričanje, to, kar mi smo. Kupili pa smo nekaj, kar nima vrednosti, kar še zdaleč nismo mi. Samo za to gre pri skušnjavi, katerikoli. Kar sledi, so dejanja, »popušče