Popust

Kakšne so bile Jezusove skušnjave v puščavi, nam Marko ne pove. Lahko pa si predstavljamo, za kaj je šlo, če se spomnimo, da je imel življenje, kot je naše, z enakimi potrebami, enakim telesom in dušo. Če bi si torej – kot mi – ubral čas zase, da ponovno pretrese svoje življenje in spozna, kaj je njegova resnica, kdo je on sam, brez svojih lastnih pridevkov in okraskov drugih, če bi zakorakal v današnji post, kakšna bi bila njegova skušnjava? Jaz bi ji rekel ... POPUST.

Popust, da. Popust namreč omaja še tako trdno odločitev, da nečesa ne bomo kupili, da ne bomo zapravljali svoje lastnine, tudi omaja odločitev, da nečesa ne bomo naredili, da se za kaj ne bomo odločili. In ko popust-imo, ko nas zamami popust, tisti v trgovinah in tisti v svojem življenju, pri vrednotah, smo že prodali nekaj neskončno svetega v sebi, svoje prepričanje, to, kar mi smo. Kupili pa smo nekaj, kar nima vrednosti, kar še zdaleč nismo mi. Samo za to gre pri skušnjavi, katerikoli.

Kar sledi, so dejanja, »popuščena« dejanja, ki nas peljejo daleč proč od tistega, kar smo si želeli. Čeprav se zdi, da smo profitirali, ker smo ubrali bližnjico. Bližnjico k Božjemu kraljestvu, do katerega ni bližnjic, ker jih ne potrebuje. Božje kraljestvo se je namreč približalo, na doseg roke je prišlo. Biti to, kar si (bil nekoč). In pot do njega? Samo ena: »Spreobrni se. Veruj evangeliju. Postani, kar si (bil nekoč).«

Ne govorim filozofsko: biti, kar si. Govorim povsem realno: biti res spet to, kar si. Brez stvari, ki si si jih nataknil nase, ker si hotel ugajati javnosti. Brez stvari, ki so ti jih prideli drugi ljudje. Brez popustov, ki smo jim sledili v življenju. Samo ti. Samo tako lahko veš, kaj moraš narediti v svojem življenju. Za kaj potrošiti svoje bogastvo, ki ga imaš.

Ampak resnica (še posebej resnica o sebi) je draga, močno se je treba truditi zanjo, veliko časa ji je treba posvetiti, veliko žrtev narediti. Velikokrat umreti. A je kvalitetna. Zato nanjo ni popusta. Hvalabogu. Preveč ste vredni.