Verjamem v pomlad
Za življenje je treba imeti pogum.
Vse se strinja z menoj, vse, kar je daleč in blizu mene, pa naj gre za čas ali kraj ali misel. Ker je življenje lahkotno poletje, in je poraz in krivica, je krivda in smrt, je pogreb in jesen, ker je premlevanje in žalovanje in zima, in ker je pomlad in nov smisel in nova zavest in pogled na stvari. Nastajanje in preminevanje. In spet obratno. Če nekaj umanjka, potem ne gre prav.
To se ponavlja skozi vso zgodovino. Na tem stoji in na tem pade človek. Na jeseni in pomladi, na umiranju in rojevanju, na gnitju in klitju.
Prav zato: za življenje je treba imeti pogum.
Menim, da je zdaj čas, da pustimo segniti pretekle ideje in spore, kdo je zdaj kriv in kdo ne, pa naj gre za zgodovino, ki nam je v ponos ali tisto, ki bi jo radi poskrili v brezna, v jaške, pod mize, pod zemljevide. Vse se nam je nagrmadilo na glavo. Zato ne najdemo poti naprej, zapletamo se v lastne laži. Ni druge poti, kot da jih pustimo segniti. Ne, da jih vržemo proč. Da se zavemo, da je to iz nas, da smo taki, kot smo, in da prav iz tega zrasemo v svojo novost. Boleče je to, polno resnice, a edino poroštvo, da gremo naprej.
Ta košček je pozabil svet nekje tam zadaj. Tam je pozabil zasnovo za pomlad. Pomlad, ki je ne bi bilo brez smrti, brez gnitja idej in dejanj. Mogoče zato še vedno ne zmoremo rasti. Ker ne zmoremo resnice. Resnice o sebi.
Za življenje je treba imeti pogum. Potem pa že pride, kar mora. In kar osvobaja. Da zraste spomladi na trhlem drevesu šop zvončkov.
Mama in tata, ta šopek je vajin. In hvala za takšen pogum.
Vse se strinja z menoj, vse, kar je daleč in blizu mene, pa naj gre za čas ali kraj ali misel. Ker je življenje lahkotno poletje, in je poraz in krivica, je krivda in smrt, je pogreb in jesen, ker je premlevanje in žalovanje in zima, in ker je pomlad in nov smisel in nova zavest in pogled na stvari. Nastajanje in preminevanje. In spet obratno. Če nekaj umanjka, potem ne gre prav.
To se ponavlja skozi vso zgodovino. Na tem stoji in na tem pade človek. Na jeseni in pomladi, na umiranju in rojevanju, na gnitju in klitju.
Prav zato: za življenje je treba imeti pogum.
Menim, da je zdaj čas, da pustimo segniti pretekle ideje in spore, kdo je zdaj kriv in kdo ne, pa naj gre za zgodovino, ki nam je v ponos ali tisto, ki bi jo radi poskrili v brezna, v jaške, pod mize, pod zemljevide. Vse se nam je nagrmadilo na glavo. Zato ne najdemo poti naprej, zapletamo se v lastne laži. Ni druge poti, kot da jih pustimo segniti. Ne, da jih vržemo proč. Da se zavemo, da je to iz nas, da smo taki, kot smo, in da prav iz tega zrasemo v svojo novost. Boleče je to, polno resnice, a edino poroštvo, da gremo naprej.
Ta košček je pozabil svet nekje tam zadaj. Tam je pozabil zasnovo za pomlad. Pomlad, ki je ne bi bilo brez smrti, brez gnitja idej in dejanj. Mogoče zato še vedno ne zmoremo rasti. Ker ne zmoremo resnice. Resnice o sebi.
Za življenje je treba imeti pogum. Potem pa že pride, kar mora. In kar osvobaja. Da zraste spomladi na trhlem drevesu šop zvončkov.
Mama in tata, ta šopek je vajin. In hvala za takšen pogum.
Pustimo zaenkrat pri miru tisto besedo sprava, ker še nismo zreli zanjo. Preden do nje sploh pride, je še veliko drugih stvari, ki jih je treba urediti, potem je sprava res zelo majhen korak. Stari človek mora umreti, da se lahko rodi nov. Pri nas in še kje je tako, da zgodovina ni učiteljica življenja, lahko pa to postane. Priznajmo svoje napake, svoje zgrešene poglede, svoja neprava teženja, napačne ideale. Nato jih pustimo umreti, da se razcvetimo v lepo rožo - breskova bo kar pravšnja.
OdgovoriIzbrišiMarko, težko kaj dodam temu. Zelo osebno si napisal in lahko le to podprem.
OdgovoriIzbrišiZa življenje je treba imeti pogum pa tudi veliko ljubezni in volje. Živimo v zapletenem času a je vseeno tako lep! Živimo z odprtimi očmi, da ne bi česa spregledali ... šopka zvončkov, na primer!