Preskoči na glavno vsebino

Spomladansko čiščenje

Vemo, kaj spada v tempelj in kaj ne. Drži?

Zakaj so se potem v njem nagrmadile ovce, voli, golobi, zakaj so se vanj naselili menjalci denarja in še marsikdo in marsikaj, kar ni imelo tam kaj početi? Smo spremenili svoje mišljenje? Se nam je zdelo, da je prav, da pride tja? Verjetno ne. Pa smo vse to, kar ne spada vanj, vendarle sprejeli. Toda zakaj? To je vprašanje, na katerega zdrava pamet ne najde odgovora. Najde pa ga človekovo srce.

Prvič: verjetno zaradi modernosti. Ker se nam je zdelo sramotno, da imajo to v vseh drugih templjih, pri nas pa ne. Ker smo se bali, da nas ne bodo marali, da nas ne bodo sprejeli. Modernost je vedno bila in bo začetek človeškega razvrednotenja. In vanjo padamo prav vsi.

Drugič: mogoče zaradi lenobe, ki jo povzroča vedno vnovično zavračanje in čiščenje svojih prostorov. Ker se nam preprosto ne da več čistiti, ker smo notranje utrujeni in nam postane prav malo mar za vse, kar se dogaja v nas in okoli nas. Pa naj se plazijo podgane, če se želijo. Na tem utrujanju deluje taktika reklam. (Spomnite se na utrujajoči Calvo.)

Tretjič: zaradi zmede, kaj je res in kaj ne. Zaradi laži, ki jih govorimo in ki jim tudi sami verjamemo.

Naj gre za kateregakoli od primerov, rezultat je vedno isti: v našem templju je nesnaga in mi je ne moremo več spraviti ven. Ampak to še ni tak problem; danes smo spoznali odločnega Čistilca, ki ne pusti ničesar notri, kar ne spada vanj. Problem pa je, kadar nam postane všeč, da je tako, kot je in ko mislimo, da ne potrebujemo nikakršnega čiščenja.

A to je konec človeka v nas, konec templja. Če si enkrat dopovemo, da smo tako dobri, da ne potrebujemo čiščenja vse te nesnage, če si rečemo, da je že dobro (in da bi bilo lahko slabše), potem se vrata na široko odprejo in tako brez nadzora v tempelj potuje vse živo. In mrtvo. Morda se tega zavemo šele takrat, ko stojimo pred rovom Barbara in držimo mitraljez v rokah ...

Saj veste, da govorim o templju vašega telesa?

V njem se zgodi na stotine srečanj, na stotine iskanj, na stotine pogledov, ki imajo vsi isti cilj: da bi ugledali Najsvetejše v njem. Da bi zagledali v njem Boga, ki je Bog resnice in ljubezni. Če veste, da je preveč nesnage, pokličite čistilca Jezusa. On bo vedel, kaj je za v smeti in kaj za na oltar.

Komentarji

  1. Lepo napisano, na nas pa je, da se trudimo za čistočo templja v sodelovanju z Gospodom.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j