Besede za srce

Smo župniki plačani na glavo? Nekega nedeljskega večera sem si ogledal enega iz serije dokumentarcev Morgana Freemana. Z vprašanjem Boga se ukvarja, zanimivo, o stvari, ki vznemirja tudi danes, tudi v tem svetu, ki nima potrebe po Bogu. Ali pa si tako samo mislimo. Tam je bil tudi nek etiopski duhovnik, ki so ga verniki obiskovali, da bi s križem iz njih odganjal zle demone, in čeprav je to počel skorajda pretepaje, jih ni bilo malo. Razmišljal sem, v čem se midva, jaz duhovnik, on napol šaman, razlikujeva. Samo to, da on živi v svetu, za katerega se zdi, da bolj potrebuje Boga kot naš, zahodni, moderni svet? Ko se duhovniki zbiramo na raznih posvetih in seminarjih, kot toplo vodo vedno znova odkrivamo že staro dejstvo, da je ljudi v cerkvi vedno manj. Nekako odgovorni se čutimo za to problematiko, za stanje, kakršno pač je. Seveda, preprosto težko je gledati statistiko ob koncu leta in ugotavljati, kako velika razlika je med krsti in pogrebi, da porok niti ne omenjam. Odgovorni

V nevarnih časih živimo. Prekomerno zanemarjanje identitete posameznika, ta razvpiti modni trend v stilu teorije »gender«, pri kateri naj bi si spol (kot katerokoli drugo stvar v trgovini pač) izbrali kar sami, po navdihu ali počutju menda, je mnoge od nas očitno pahnilo v nek podzavesten strah, da jo počasi izgubljamo. Začeli so jo grabiti z obema rokama, nasilno, kakor nekdo, ki se utaplja, marsikdaj celo utopi tistega, ki ga poskuša rešiti. Revolucija uničuje Tako nasproti »svobodnim« ali, bolje rečeno, ljudem brez vsakršnih meja in norm kot zvončki na pomlad po vsem svetu spet vznikajo ekstremisti vseh vrst. Nekaj v človeštvu bi radi ubranili, morda nekaj zlomljenega popravili, a na napačen način. Na hitro, vehementno, v »sveti jezi« bi radi menda kar vse, kar ne sodi v njihove kategorije, zmečkali kot smrdeči čik, misleč da se svet popravi tako, da se nekaj preprosto vrže v smeti. Tako smo ljudje počeli že neštetokrat, revolucionarno, z zastavo in puško na rami. Vsakič z vel

Otroci raziskujejo in preizkušajo, odrasli jih pri tem ne smemo zatreti Ko sem se v četrtem letniku gimnazije prvič srečal s poukom filozofije, nam je profesor povedal, da je to v prevodu »ljubezen do modrosti« ali, če rečemo malce po domače, kar »radovednost«. Ne vem, kako si predstavljate tiste prve filozofe, morda tako kot jaz, kot bradate možake, ki so veliko znali in veliko vedeli. Pa ne gre samo zanje. Mislim, da so se prvi filozofi sprehajali že po prazgodovinskih jamah in hoteli narediti stvari nekoliko drugače . Tisti ljudje, ki jim ni bila dovolj rutina, tisti, ki so hoteli nekaj več. Čeprav so bili obsojeni na neodobravanje in na »kompliciranje«, čeprav so jih prav zato gotovo velikokrat dobili po betici, prav zaradi njih danes ne živimo več v jamah in smo sposobni velikih dosežkov. Zasluga radovednosti. Nečesa najbolj človeškega, kar nosimo v sebi. Da ne? Poglejte otroka. Otrok je radoveden po naravi. Spomnite se samo njegovega večnega »zakaj« ali vsesplošnega »spoz

Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, tistega tolikokrat izrečenega »vse najboljše«, pa »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši z bazenom in savno, seveda tudi o finančni brezskrbnosti, če že ne bajnem bogastvu, drugi bi dodali še slavo in dolgo življenje, morda manekensko ženo in mišičastega moža, zabave in lepe obleke in še kaj podobno pocukranega. Realnost je seveda nekaj povsem drugega, kot jutro sanje sklati te želje z oblakov na trda tla. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem preprosto ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da si prikrajšan za material iz bleščečih reklam, tako zelo

Biti močan, to je velelnik sedanjih dni. Tisti mišičnjaki iz revij so se preselili med nas, fitnes, proteini, »street workout« in podobne stvari v imenu zdravja hodijo med nami in nam vzbujajo slabo vest. Ne tistim bolj rejenim, ampak tistim, ki smo se v šoli vedno čutili majhne, ponižane, zaničevane, češ, zdaj lahko postanem drugi Peter Klepec, vsi te bodo spoštovali, ko boš z brezo z lahkoto udrihal po sovražnikih in jih pometal pred seboj. In res je tako. Seveda ni tako samo pri fiziki, tudi moč v besedah in moč v dejanjih, v potezah, v odločitvah šteje. Nenazadnje od mene v teh vrsticah pričakujete nekaj močnega, ni res? Na prve petke kot tudi vsak drug duhovnik vsakokrat romam okoli bolnikov, vsak ponedeljek še v bolnišnico v našem kraju. Tam srečujem ljudi brez moči, ljudi, ki jih je življenje spravilo na tla. Tako podobni smo si, čeprav jaz mlad in zdrav, vendarle čutim nemoč pri svojem delu, veliko stvari gre po svoje, ne tako, kot sem si zamislil. Ene me presenetijo, za d

Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zláta, ne odpodí od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcov pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in od veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri. Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva, v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva molčé trobental bo: "Memento móri!"

Niso težava v našem življenju porazi, niti razočaranja, niti stranpoti, bolj bi rekel, da je vse to za življenje skorajda nujna, potrebna stvar, nekakšni kažipoti so, veliko več povejo, kam je treba iti, za kaj se je treba odločiti, kot pa zmage. Veliko večja težava v življenju lahko postane odvisnost od ploskanja, ki smo ji dandanes tako zelo podvrženi. To neprestano naprezanje, da bi bili ljudem všeč, da bi nas torej všečkali, da bi bili opaženi, da bi nam ploskali, ker smo lepi, ker smo dobri, ker smo uspešni, ker smo spodobni. Da bi v njihovih očeh in na odru celega sveta nekaj pomenili, misleč da je to tisto, kar nas bo naredilo za vredne in dragocene. To ni prineslo več truda, da bi postali boljši ljudje, ne, ker pač ne zmoremo čez noč zamenjati kože, ker smo še vedno samo slabotni ljudje iz krvi in mesa, smo spremenili to, da smo si na obraz nadeli samo še več mask, samo še več laži, ki jih moramo vzdrževati pred drugimi. To je problem, ki ga prinaša potreba po ploskanju,

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.« Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, jo je ogovarjal, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim, otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik,