Novi ideal: resničnost

Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, tistega tolikokrat izrečenega »vse najboljše«, pa »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši z bazenom in savno, seveda tudi o finančni brezskrbnosti, če že ne bajnem bogastvu, drugi bi dodali še slavo in dolgo življenje, morda manekensko ženo in mišičastega moža, zabave in lepe obleke in še kaj podobno pocukranega.

Realnost je seveda nekaj povsem drugega, kot jutro sanje sklati te želje z oblakov na trda tla. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem preprosto ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da si prikrajšan za material iz bleščečih reklam, tako zelo boli, depresivnega te naredi, slabe volje, zagrenjenega, ker si eno navadno niče sredi uspešnega sveta. Nogomet ali turške nadaljevanke za uro ali dve pomagajo, da je življenje lepše in lažje. Ali kaka druga droga.

V tem smislu bi lahko brali tudi verjetno najbolj nore Jezusove pogruntavščine, blagre. Nekateri misleci so prav zaradi njih evangelij (in z njim krščanstvo) preprosto označili za opij za ljudstvo, za preprosto rajo, saj razumete, dajte revežu upati, da bo dobil kruh, če ne zdaj, pa v prihodnjem življenju, pa bo vaš. Toda to ni smisel blagrov.

Jezus želi z njimi našemu idealu, željam in sanjam, postaviti nek drug ideal: našo realnost, našo trdo, težko, zahtevno resničnost. Jezus s svojimi blagri želi povedati, da ta realnost ni slaba realnost samo zato, ker se ne nujno sklada s splošno predstavo o »srečnem in zadovoljnem življenju«. Ni nujno, da biti bogat pomeni tudi biti srečen, pa tudi sitost ali smeh ali zdravje nista nujno boljša od lakote in joka in bolezni. Jezus seveda ne govori, da je slabo biti bogat, zdrav in sit, ampak da je lažje priti skozi življenje kot revež, kot lačen, kot žalosten, drugače povedano, kot nekdo, ki nekoga drugega potrebuje. »Uboštvo« vodi k skupnosti, k odnosu, ne pa bogastvo. Tudi sitost se enkrat neha, tudi smeh; in kaj ti bo smeh, ko bo prišla žalost, ker pride, ker vsa ta »tolažba« bogatih enkrat zagotovo preide? Boš živel od spominov?

Lahko je oznanjati boljšo realnost, ki pride v nekem drugem življenju, v nekem drugem svetu. Blagri pa so resnica sedanjosti. Jezus pravi, da ubogi že imajo Božje kraljestvo, tukaj in zdaj – ko s svojim pomanjkanjem ustvarjajo skupnost, čutijo bližino Boga, ki ne vedno boža in razvaja, je pa vedno blizu.

Noro, kajne? Ker je res.

(misel ob 6. navadni nedelji, leto C)