Novi ideal: resničnost

Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, tistega tolikokrat izrečenega »vse najboljše«, pa »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši z bazenom in savno, seveda tudi o finančni brezskrbnosti, če že ne bajnem bogastvu, drugi bi dodali še slavo in dolgo življenje, morda manekensko ženo in mišičastega moža, zabave in lepe obleke in še kaj podobno pocukranega.

Realnost je seveda nekaj povsem drugega, kot jutro sanje sklati te želje z oblakov na trda tla. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem preprosto ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da si prikrajšan za material iz bleščečih reklam, tako zelo boli, depresivnega te naredi, slabe volje, zagrenjenega, ker si eno navadno niče sredi uspešnega sveta. Nogomet ali turške nadaljevanke za uro ali dve pomagajo, da je življenje lepše in lažje. Ali kaka druga droga.

V tem smislu bi lahko brali tudi verjetno najbolj nore Jezusove pogruntavščine, blagre. Nekateri misleci so prav zaradi njih evangelij (in z njim krščanstvo) preprosto označili za opij za ljudstvo, za preprosto rajo, saj razumete, dajte revežu upati, da bo dobil kruh, če ne zdaj, pa v prihodnjem življenju, pa bo vaš. Toda to ni smisel blagrov.

Jezus želi z njimi našemu idealu, željam in sanjam, postaviti nek drug ideal: našo realnost, našo trdo, težko, zahtevno resničnost. Jezus s svojimi blagri želi povedati, da ta realnost ni slaba realnost samo zato, ker se ne nujno sklada s splošno predstavo o »srečnem in zadovoljnem življenju«. Ni nujno, da biti bogat pomeni tudi biti srečen, pa tudi sitost ali smeh ali zdravje nista nujno boljša od lakote in joka in bolezni. Jezus seveda ne govori, da je slabo biti bogat, zdrav in sit, ampak da je lažje priti skozi življenje kot revež, kot lačen, kot žalosten, drugače povedano, kot nekdo, ki nekoga drugega potrebuje. »Uboštvo« vodi k skupnosti, k odnosu, ne pa bogastvo. Tudi sitost se enkrat neha, tudi smeh; in kaj ti bo smeh, ko bo prišla žalost, ker pride, ker vsa ta »tolažba« bogatih enkrat zagotovo preide? Boš živel od spominov?

Lahko je oznanjati boljšo realnost, ki pride v nekem drugem življenju, v nekem drugem svetu. Blagri pa so resnica sedanjosti. Jezus pravi, da ubogi že imajo Božje kraljestvo, tukaj in zdaj – ko s svojim pomanjkanjem ustvarjajo skupnost, čutijo bližino Boga, ki ne vedno boža in razvaja, je pa vedno blizu.

Noro, kajne? Ker je res.

(misel ob 6. navadni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik