Besede za srce

Jezusu očitno ni bilo ravno v ponos biti »tesarjev sin«, vsaj tako lahko sklepamo iz odzivov, ki so jih ob obisku Nazareta pokazali njegovi rojaki. Pa tudi »tesarjev sin«, tudi on ni imel drugih rojakov kakor samo te, grčave, težke, nerodne hlode, ki jim je bilo težko karkoli dopovedati. Le da je on, za razliko od svojih rojakov, kakor pravi tesar, vzel v roke hlod in ga začel počasi obdelovati. Ostružek za ostružkom, besedo za besedo. Bil je tam. Povedal je nekaj besed, zaradi katerih so Nazarečani »strmeli«, in čeprav evangelist namiguje, da je šlo za nekakšen neuspeh, je vseeno tam tudi nekaj naredil, ne »veliko«, res je, nekaj pa.  Zdi se, kakor da je delal kakor pravi tesar, po zgledu svojega očima torej, sveti Jožef je tudi znal tako, še bolj kot z deskami in hlodi je to delal z življenjem. Predstavljal si je mirno, tiho, umaknjeno življenje, dobil pa je vse prej kot to. Z neznancem noseča Marija. Sramota nezakonskega sina. Porod na potovanju. Nori kralj, ki streže otroku po ...

Tistega večera je bila skupnost raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor je Iškarijot. Jezus pa » je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. « (Jn 13,4-5)  Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev , ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog , kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko – in je vzel platno in vodo ter umival in brisal. Da se ne bo ...

Nič novega ne bomo zapisali, če bomo rekli, da je najtežji pogled na svetu – pogled v ogledalo . Pa nas vendarle vsakokrat znova pretrese, posebno ko nam ga v vsakodnevnih mimobežnostih nastavljajo drugi, in še to večinokrat prav nenamenoma, z vprašanji, nedolžnimi opazkami, z malenkostmi, ki preizkušajo naš odziv, z dilemami, ki tako mimogrede dokažejo, kaj je za nas na vrhnji in kaj na spodnji polici. Kar naprej nas hodijo spraševat: »Kdo si ti?« (Jn 1,19) in hudo je, ker so vse to vprašanja, ki se jim ne moremo ogniti, in še bolj, ker velikokrat spočnejo odgovore, ki nam niso všeč.  Čas ogledala  Resnica o sebi je vedno boleča stvar, ker se zagleda v najbolj boleči del našega življenja, v neprijetni prepad med tistim, kar smo, in tistim, kar bi si želeli biti.  Morda je to tisto strašno pri tem času epidemije, čas ogledala je to, čas vprašanja »Kdo si ti?«, groza nas je lastne podobe, ki nam jo počasi skicirajo toliki mrtvi, bolni, od naporov izmučeni ljudje. Saj so b...

Verjetno nek cestninar ni postal cestninar samo zaradi zaslužka. Ne, mislim, da je nekdo postal cestninar predvsem zaradi moči, ki jo je ta služba prinašala. Ko je ljudem pobiral denar, se je počutil močen. Imel je oblast nad njimi. Lahko jih je izkoriščal. Z njimi je lahko počel, kar je hotel, bili so odvisni od njega, od njegove dobre volje in usmiljenja. In taka moč človeka upijani, mar ne? Tako zelo, da postane zverinski. Toda kaj ga je naenkrat streznilo? Kak neljub dogodek? Morda je nekoč k njemu prišel kdo, ki je imel komaj kaj za pod zob, on pa ni popustil in ga je obral do golega. Morda je prav temu človeku zato umrl otrok. Je takrat cestninar prišel v tempelj in začel moliti? Ko se nekaj zalomi … Kot otroci sanjamo o popolnem življenju. O popolnem »sebi«. Tako si ga tudi predstavljamo in zastavimo. Želimo si ga živeti. Potem pa … se nekaj zalomi. Vsakomur od nas se nekaj zalomi . Resnično težek je tisti trenutek življenja, ko odkrijemo, da v nas živi neka zver. Da smo...

Aktualna je ta Jezusova debata, morda bolj kot kdajkoli prej. Vprašanje »prvih sedežev na svatbi« (Lk 14,7) je namreč dejansko vprašanje všečnosti . Saj to ni nobena novotarija, vedno nam je bilo pomembno, da imamo v družbi ugled, lepo fasado, tudi na naše odločitve je vedno močno vplivalo tudi to, kaj si bodo ljudje mislili o nas. Pa vendar tako daleč, kot smo s pomembnostjo všečnosti prišli danes, nismo prišli še nikdar, stvari preprosto niso pomembne ali pa kakor da ne obstajajo, če jih nihče ne vidi, če jih nihče ne opazi … Všečnost nam je tako zelo pomembna, da smo zanjo pripravljeni narediti dobesedno vse, pripravljeni smo se odpovedati tudi vrednotam, v katere verjamemo od nekdaj, pripravljeni smo prodati najgloblje tišine svojega telesa in srca, pripravljeni smo se sleči in se pokazati celemu svetu, pripravljeni smo narediti katerokoli kozlarijo že, ker preko vpliva popkulture zdaj že razumemo, da nekaj takega kot »slaba reklama ne obstaja«. Obstaja samo dvoje: ali si vide...

Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, tistega tolikokrat izrečenega »vse najboljše«, pa »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši z bazenom in savno, seveda tudi o finančni brezskrbnosti, če že ne bajnem bogastvu, drugi bi dodali še slavo in dolgo življenje, morda manekensko ženo in mišičastega moža, zabave in lepe obleke in še kaj podobno pocukranega. Realnost je seveda nekaj povsem drugega, kot jutro sanje sklati te želje z oblakov na trda tla. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem preprosto ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da si prikrajšan za material iz bleščečih reklam, tako zelo ...

Zgodba o prijateljstvu dveh deklic me je k branju pritegnila predvsem zaradi imena avtorice. Najprej sem hotel vedeti, kaj je z vso to ferrantomanijo , kaj je v njenem pisanju tako brutalno drznega, da si v današnjem času kdo želi ostati avtor pod psevdonimom. In sem spoznal, zakaj je tako. Elena Ferrante ne piše izjemnih knjig, bral sem resnično že kako boljšo, je pa res, da je njeno pisanje povsem pristno in odkrito, brez olepševanja in brez izumetničenosti. Prav takšno je, kakršno je življenje sredi Neaplja, kamor je postavljena tale zgodba: kruto, strašljivo, konkretno in polno sanj po nečem zunaj tega trdega in zahtevnega sveta, nečesa, česar se junakinji potihem, vsaka na svoj način dotikata, okušata in si želita. Zato je ta knjiga tako dobra. Lila in Elena sta revni deklici iz tega mesta v južni Italiji, prijateljici, pa ne klasični "superman" prijateljici. To sta prijateljici, kakršni smo tudi mi kot prijatelji: kdaj polni ljubezni in požrtvovalnosti, spet drugič ...

In my death is my beginning . (T.S. Eliot) Skrivnost poraza je velika skrivnost. Trenutek, ko človek pade s konja in s svojimi usti okusi zemljo, je za vsakogar in vedno težak trenutek, pa čeprav se zgodi tudi na najmanj pomembnem področju. Kajti poraz boli. Prizadene tisto nekaj, kar se nam je zazdelo, da je v nas močno, veliko, sposobno – in zato v naših očeh dragoceno. Pa ni nujno, da je tako. Še posebno, kar zadeva tisto o »dragocenosti« … Morda je zato treba pasti. Da bi spet okusili zemljo . Kajti iz zemlje smo ustvarjeni (1 Mz 2,7). Ko torej pademo, spet okusimo, kdo v resnici smo. Se spet vrnemo na začetek. Na svoj temelj. Na svoja realna tla. In to je vedno zelo dobrodošlo. Tam so namreč ponavadi skrite pomembne, morda celo ključne stvari, ki smo jih na svoji poti tam zgoraj pozabili in zato pri svojih odločitvah zgrešili. Ne vem, kako je z vami, toda sam sem videl, da sem spet postal malce bolj človeški z ljudmi, pred katerimi sem doživel svoj poraz. Malo manj je bil...