Okus zemlje

In my death is my beginning. (T.S. Eliot)

Skrivnost poraza je velika skrivnost. Trenutek, ko človek pade s konja in s svojimi usti okusi zemljo, je za vsakogar in vedno težak trenutek, pa čeprav se zgodi tudi na najmanj pomembnem področju. Kajti poraz boli. Prizadene tisto nekaj, kar se nam je zazdelo, da je v nas močno, veliko, sposobno – in zato v naših očeh dragoceno. Pa ni nujno, da je tako. Še posebno, kar zadeva tisto o »dragocenosti« …

Morda je zato treba pasti. Da bi spet okusili zemljo. Kajti iz zemlje smo ustvarjeni (1 Mz 2,7). Ko torej pademo, spet okusimo, kdo v resnici smo. Se spet vrnemo na začetek. Na svoj temelj. Na svoja realna tla. In to je vedno zelo dobrodošlo. Tam so namreč ponavadi skrite pomembne, morda celo ključne stvari, ki smo jih na svoji poti tam zgoraj pozabili in zato pri svojih odločitvah zgrešili.

Ne vem, kako je z vami, toda sam sem videl, da sem spet postal malce bolj človeški z ljudmi, pred katerimi sem doživel svoj poraz. Malo manj je bilo mene in malo več drugih. Prišel sem jim bližje in oni meni. Tam, na zemlji, je namreč resnični kraj srečanja človeka s človekom. Kajti poraz je mogočen kipar. Vedno iz našega življenja odstrani tisti kič, ki kvari našo resnično podobo. Podobo človeka, ki je tako lepa, da se je res ni treba sramovati.