Rainbow Rowell, Eleanor in Park

Ko vam pišem o tej knjigi, bi želel, da bi ob tem dobili to, kar sem dobil jaz, ko sem jo bral. Pa ne bo šlo. Ker tako o tej knjigi lahko piše samo nekdo, ki ima čisto, povsem nedolžno srce in je s prav tem srcem zaljubljen do obisti. Zato jo morate prebrati.

Ta knjiga je namreč čista. Kot o "lepoti" govori o stvareh, ki smo jih ljudje že zdavnaj umazali. O ljubezni. O dotikanju. O poljubih. In o grdem svetu, sredi katerega živijo. O svetu, ki hoče zadušiti lepoto, za katero so ustvarjena mlada srca. Sredi njega pa krhka kot metulj živi ljubezen, ki nima razlogov. Samo obstaja. In leti. In kdor jo ujame, ne da bi ji strl krila, ne da bi tedaj zaprl dlan, da bi jo imel samo zase, ta lahko živi od same lepote tega metulja. Od ničesar drugega.

Ne verjamete, da je možno? Preberite knjigo.

Nikoli se mu ni zdela lepa. Zdela se mu je kot umetnina, in umetnost naj ne bi bila nujno lepa, umetnost naj bi v tebi vzbujala občutke. Ko je Eleanor sedela ob njem na kavču, se je počutil, kot bi kdo odprl okno sredi sobe. Kot bi kdo zamenjal ves zrak v prostoru z novim, izboljšanim (zdaj z dvojno svežino). Ob Eleanor se je počutil, kot da se nekaj dogaja. Četudi sta zgolj sedela na kavču.