Trenutek nelagodja

»Napolnite vrče z vodo!« (Jn 2,7)

»Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« (Jn 2,10)

V razredu sem postal znan kot »vratar«. Ko postane zrak v učilnici pretopel in preutrujen – in to je velikokrat – sem jaz tisti, ki gre odpret vrata in okna. Imam pač rad svež zrak. Ker vidim, kako se zaradi njega vse v prostoru spremeni. Ljudje se začnemo premikati, bolj živahni postanemo, lažje sledimo pouku, delamo bolje, morda se kdo zato celo razvedri. Sveži zrak vedno prinese polno življenja.

Toda tega ne marajo vsi. Odprtih vrat in oken, namreč. Marsikoga je streslo in zmrazilo, morda celo razjezilo, češ, kaj pa odpiram vrata, če pa je v prostoru tako lepo in prijetno toplo. Res je, svežina zahteva, da človeka premrazi, da ga pretrese, svežina je res svežina, kadar postane moteči element, ker spreminja tisto, kar nam je bilo tako zelo všeč. Svežina kvari normalnost, ki nas uspava. Zato svežina prebuja, da človek ne postane postan in neužiten.

Zadnje čase sem velikokrat zmeden. Kako težak je postal evangelij v tem mojem času … Kako težak! Moti me! Ne da mi miru. Ko vsi pravijo, da je nekaj narobe, kdo bi trdil, da je to prav? In ko vsi kričijo, da je nekaj prav, kdo bi si upal samo pomisliti, da morda ni tako?

Bog je ta svežina! Zato pomeni spustiti Boga v svoje vrče svojevrsten šok. Bog vedno preseneča! Kar je za nas voda, je zanj vino. Kajti Bog v naše naveličano in okostenelo življenje, ki se straši sprememb in naporov, vedno prinaša novost in svežino, ki je bolj ali manj ne maramo, ker je ne poznamo. Toda ta voda prinaša nekaj tako dobrega, česar še nismo okusili. Nelagodje ustvarja čudež. Življenje.