Beseda, ki ustvarja
»Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21)
Jezus bere Sveto pismo.
Toda ne bere ga zato, ker je to zbirka lepih in poučnih zgodb, ki ti dajo misliti, četudi so tudi to. Ne bere ga zato, ker je tam skrit moder nauk, kako dobro živeti, čeprav je res tudi to. Bere ga zato, ker Božja beseda vedno ustvarja. Kar Bog izreče, ne obvisi v zraku kot dober nauk ali misel. Kar izreče, nastane. Začne prebivati. S svojo besedo Bog daje življenje. »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako je: Bog reče in stvari nastanejo.
Tudi danes. Tudi danes, v meni in v mojem prostoru in času, se dogaja novo stvarjenje, kadar prihaja do mene Božja beseda. Se izpolnjuje pismo že, ko ga berem, ko ga poslušam. Morda ne tako, da bi to videl ali v svojem življenju opazil, pa vendar. Se dogaja.
Ljudje smo zadnje čase postali strašansko neučakani in zaljubljeni v storilnost, v efektivnost. Za vse, kar počnemo, moramo imeti vidne rezultate – in če se da, takoj. Z Božjo besedo pa ni tako. Ona ustvarja počasi, potrpežljiva je s človekom kakor mati z detetom. Čeprav bi rada videla, da bi otrok takoj ko se rodi z njo spregovoril besedo in se smejal in veselo tekal naokrog, to seveda ne gre. Človek rase počasi. Zato Božja beseda šepeta počasi, klije kot seme sredi srca in rase kot otrok, ki se ti zdi vedno enak, če ga vidiš vsak dan, čeprav se spreminja. Tako rase in tako ustvarja Božja beseda. Morda tudi tako, da se to nikdar ne vidi. Vedno pa ustvarja novo. Daje življenje. Tudi v meni. Tudi danes.
Jezus bere Sveto pismo.
Toda ne bere ga zato, ker je to zbirka lepih in poučnih zgodb, ki ti dajo misliti, četudi so tudi to. Ne bere ga zato, ker je tam skrit moder nauk, kako dobro živeti, čeprav je res tudi to. Bere ga zato, ker Božja beseda vedno ustvarja. Kar Bog izreče, ne obvisi v zraku kot dober nauk ali misel. Kar izreče, nastane. Začne prebivati. S svojo besedo Bog daje življenje. »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!' In nastala je svetloba.« (1 Mz 1,3) Tako je: Bog reče in stvari nastanejo.
Tudi danes. Tudi danes, v meni in v mojem prostoru in času, se dogaja novo stvarjenje, kadar prihaja do mene Božja beseda. Se izpolnjuje pismo že, ko ga berem, ko ga poslušam. Morda ne tako, da bi to videl ali v svojem življenju opazil, pa vendar. Se dogaja.
Ljudje smo zadnje čase postali strašansko neučakani in zaljubljeni v storilnost, v efektivnost. Za vse, kar počnemo, moramo imeti vidne rezultate – in če se da, takoj. Z Božjo besedo pa ni tako. Ona ustvarja počasi, potrpežljiva je s človekom kakor mati z detetom. Čeprav bi rada videla, da bi otrok takoj ko se rodi z njo spregovoril besedo in se smejal in veselo tekal naokrog, to seveda ne gre. Človek rase počasi. Zato Božja beseda šepeta počasi, klije kot seme sredi srca in rase kot otrok, ki se ti zdi vedno enak, če ga vidiš vsak dan, čeprav se spreminja. Tako rase in tako ustvarja Božja beseda. Morda tudi tako, da se to nikdar ne vidi. Vedno pa ustvarja novo. Daje življenje. Tudi v meni. Tudi danes.
Komentarji
Objavite komentar