Gospodov glas

Nedolgo nazaj sem na medmrežju našel posnetek učitelja otrok s posebnimi potrebami, ki me je dobesedno prevzel. Ta učitelj si je namreč izbral nekoliko drugačno metodo od večine. Namesto da bi se osredotočal na napake učencev, se je posvetil njihovim dobrim lastnostim in vsak dan za vsakega učenca porabil deset minut, da mu je povedal, kako izjemen in poseben je, kako dober učenec je, kako vesel je, da ga ima v razredu, in kako ga imajo vsi sošolci radi. Teh 10 minut je ustvarilo čudež. Učenci so začeli drug drugega hvaliti in se veseliti uspehov drug drugega, kot bi bili njihovi. Ne žalijo se in drug drugemu z veseljem pomagajo.

Tako je zapisal ob svojem delu: »Sovraštvo je naučeno obnašanje. Ljubezen nam je naravna.«

Psalm 29 pravi, da Gospodov glas pretresa puščavo, lomi cedre, zvija hraste in klesti gozdove. In ta nepremagljivi glas, ki ga nič ne more ustaviti, ki podira vse pred seboj, govori, kakor slišimo danes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,22) Ne samo Jezusu, tudi vsakemu svojemu otroku. Ker je to človeku zelo pomembno vedeti.

Morda se ne zavedamo dovolj, kako nekaj velikega in neprecenljivega je za vsakega od nas občutek vrednosti in sprejetosti, ki nam ga daje pohvala, ki ga doživimo, ko nas je nekdo iskreno vesel, ko nekdo spoštuje naše mnenje in trud, ko smo nekomu tako dragoceni, da mu je mar za nas. To res daje človeku veliko več kakor graja. Ta glas namreč resnično podira vse prepreke, ki jih med nas postavlja svet. Ruši predsodke in sovraštvo, uničuje zlobo in tekmovalnost, ubija strah in občutek manjvrednosti. Skratka, premaguje človekovo potrebo po nasilju.

S tem glasom smo bili krščeni. S tem glasom smo iz sužnjev postali sinovi. Gospod pa pravi: »Pojdite po vsem svetu in krščujte.« (prim. Mt 28,19) Danes smo mi Gospodov glas.