Zagotovo nisem edini, ki se te dni nekoliko analitično sprehajam po (skoraj) minulem šolskem ali veroučnem ali vzgojnem letu, pretresam stvari, ki so se v njem zgodile, in primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se mi v teh soparnih junijskih dneh nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Kot malodane konec vsakega leta. »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva...