Pomembnost različnosti

Prijatelji vojne smo, ne miru. Ker si želimo, da bi bili vsi enaki, to pomeni, takšni, kakršni smo mi, seveda. Samo iz tega razloga človek napada človeka. Ga obdolžuje, da je sovražnik, da je idiot in neumnež, da je grešnik … da je … različen.

Problem različnosti je, da mi vedno postavlja vprašanja in dvome, da me vedno nekam usmerja … da mi ne da miru in ne počitka, da še jesti ne utegnem. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki. Proti naporu. Proti rasti. Proti ljubezni. Da se nam ne bi bilo treba spremeniti. Ali bolje rečeno – spreobrniti. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Še vedno je bilo namreč tako, da sem se najbolj jezil, da sem najbolj sovražil, da sem se najbolj boril proti človeku, za katerega sem vedel, da ima prav. Ker se nisem hotel spremeniti.

Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar. Božja volja je, da smo si brat in sestra in mati. To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spadamo v isto družino. Kot bratje in sestre in matere. Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Očeta. Zato je On tisto, kar jih povezuje. Zaradi njega bivajo skupaj. In samo to je pomembno: da so bratje skupaj. Da ne rinejo vsak na svoje, da se ne razdeljujejo, ampak da so skupaj, da skupaj sedijo, da sodelujejo. Levi in desni, rdeči in beli, črni in mavrični. To bo naredilo vse, kar je potrebno. Če bodo skupaj, ob svojem Očetu.

To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij. Odnosi, ki edini lahko premagujejo razdeljenost, to najimenitnejšo lastnost hudiča. Naša slovenska stvarnost je seveda drugačna, v njej še vedno odmeva tako boleča razdeljenost za vsako ceno, in je sprava, sodelovanje med dvema različnima stranema, res še zelo daleč. Ker nismo pripravljeni sedeti skupaj z različno mislečim človekom, niti ga ne poslušati, niti mu pritrditi, četudi ima prav. To je tako, ker vsakokrat, ko stopamo do drugače mislečega, pristopamo zato, da bi ga spremenili.

Zato morda niti ne moremo do sprave, kajti sprave se človek ne more naučiti, dozoreti mora zanjo. Kolikor verjamem nauku svojega Boga, pa moram zaupati, da človek za spravo ne dozori v miru, nekje umaknjen sam zase, v svoj prav, ampak na bojnem polju vsakega dneva, tam, kjer se med seboj različni srečujemo, kjer se pogovarjamo, kjer hočeš-nočeš delimo skupno mizo. Za spravo in sodelovanje se je treba boriti s samim seboj, da ne bi pozabili, kdo smo in kdo so ljudje, ki živijo ob meni. Tisti, ki volijo SDS, in tisti, ki volijo Levico, so moji bratje in sestre. Ker imamo vsi istega Očeta.

(misel ob 10. navadni nedelji)