Besede za srce

Gotovo poznate knjigo »Varuh otrokovih dolžnosti« Marka Juhanta in Simone Levc. V njej avtorja trdita, da je vsedopuščajoča (permisivna) vzgoja in sodobno vsesplošno razvajanje naših otrok, ko so jih starši pod pretvezo spoštovanja njihovih pravic obvarovali vsakega napora in jim postregli z vsem, kar so potrebovali, ustvarila nezadovoljne, pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike.  Naša družba je želela vse napraviti vse za otroke in namesto njih, predvsem pa jih obvarovati položaja, da bi bili za karkoli odgovorni . Hoteli smo jih zaščititi pred vsem. Zgodilo pa se je, da smo tako – med drugim tudi na odgovorna mesta naše države – dobili ljudi, ki jim je na svetu mar samo zanje – in za nikogar drugega. Ob tem smo se individualizma – iz strahu, da ne bi drugi izkoriščali naše dobrote – nalezli tudi sami. In živimo v svetu, v katerem odgovornost za javno dobro prelagamo drug na drugega, v katerem zato radi živimo na račun drug drugega. In postajamo človek človeku volk.  Reši...

Tako smo zaključili naše prejšnje razmišljanje, da gre pri delu v vinogradu v bistvu za spreobrnjenje našega srca, za mučno, dolgotrajno in naporno kopanje po grudi lastnega srca, za tuhtanje, za raziskovanje, poslušanje na samo najeti zemlji, na kateri je Gospodar »zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp.« (Mt 21,33) Gre za resno delo, za napor, za poslanstvo, da s tem posestvom nekaj naredimo, preden ga bo treba ob smrti vrniti.  Človekovo zlo  Vendar je ta zgodba večinokrat drugačna od pravljic s srečnim koncem, navzkriž Božji dobroti se množi človekovo zlo. Pod roko mi zadnje čase pride vedno več knjig, sodobnih zgodb, menda govorijo o našem času, v njih nastopajo osebe, ki natančno vedo, kaj je treba narediti, pa se zaradi ne vem česa že – tragika človekove svobode – temu odpovedujejo in izbirajo rešitve, za katere tudi sami vedo, da so napačne. Dva sta zaljubljena, vidi se, da sta ustvarjena drug za drugega, pa se kar naprej pribl...

Prijatelji vojne smo, ne miru. Ker si želimo, da bi bili vsi enaki, to pomeni, takšni, kakršni smo mi, seveda. Samo iz tega razloga človek napada človeka. Ga obdolžuje, da je sovražnik, da je idiot in neumnež, da je grešnik … da je … različen . Problem različnosti je, da mi vedno postavlja vprašanja in dvome, da me vedno nekam usmerja … da mi ne da miru in ne počitka, da še jesti ne utegnem. Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki. Proti naporu. Proti rasti. Proti ljubezni. Da se nam ne bi bilo treba spremeniti. Ali bolje rečeno – spreobrniti. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Še vedno je bilo namreč tako, da sem se najbolj jezil, da sem najbolj sovražil, da sem se najbolj boril proti človeku, za katerega sem vedel, da ima prav. Ker se nisem hotel spremeniti. Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar. Božja volja je, da smo si brat in sestra in mati. To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki, spad...