Besede za srce

Na veliko se dandanes išče raznoraznih rešitev za človeštvo in Zemljo. Tuhtamo in se pogovarjamo, kaj bi bilo treba narediti, kako bi kaj spremenili, prirejamo konference, pritrjujemo zamaške, gremo se recikliranje, obsojamo, protestiramo, nič pa se ne spremeni zato, ker vemo , kaj je naš edini problem, da je tako, kot je, pa ob vsem vseeno delamo, kakor da ne vemo zanj.  Demon se skriva v prijetnosti  Če bi hoteli rešiti vse, kar je hudega in težkega na svetu, če bi hoteli odpraviti revščino in rešiti naravo, bi se samo morali odpovedati svojemu razkošju . Nič drugega ne bi bilo treba narediti, samo to. Tega pa noče nihče. In se zato delamo, kakor da rešitve ni.  Nekaj demonskega je v tem, nekaj hudičevega, delati nekaj, za kar vemo, da je narobe, pa vseeno ne nehamo s tem. Demon se rad skriva v prijetnosti , v udobju. Tako nam je težko to opustiti, tako težko zarezati v lasten luksuz, da smo se prepričali, da s tem ni nič narobe. In je tako kakor v evangeliju, da se nek obsedeni znaj

Jezus je nekdo, ki svoje učence pritegne . Tako se začne njihov poklic: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) Morda zaradi reklame, ki mu jo je naredil Janez Krstnik, ko ga je označil za »Jagnje Božje«, morda zaradi karizme, s katero je navduševal množice, bolj verjetno pa zato, ker je imel pravo avtoriteto .  Ko padajo avtoritete  Danes nam ob omembi kakršnekoli avtoritete ni prijetno, zelo slabšalno jemljemo njihov pomen za našo družbo, razumemo jih kot nekaj zatiralskega, nekaj, kar uničuje našo izbiro in svobodo. Verjetno je tako zato, ker se je v preteklosti glede avtoritet zgodilo veliko zlorab, kajti avtoriteto lahko razumemo zelo napačno, lahko jo zgradimo na moči, tako da bi nekomu grozimo, ga zaničujemo ali ga držimo v strahu, lahko jo utemeljimo na vzvišeni oddaljenosti, lahko na brezmadežni podobi, lahko podkupovanjem. In veliko tega se je in se še vedno dogaja.  V nevarnem času živimo, v času raztopljenih vrednot, pomešanih pojmov

Na samem začetku Jezusove poti stoji čisto poseben in izredno pomemben dogodek, ki postavi vse njegovo življenje na stabilen temelj. Ta temelj je njegov Oče . Jezusov krst ni samo nekakšna iniciacija v njegovo poslanstvo, je potrditev , da ima ta človek, Sin, tudi Očeta, da ima Boga . In to je tisto, kar mu daje stabilnost v življenju, ker brez Boga ne gre, ne gre brez očeta, brez avtoritete v življenju.  Brez očeta  Danes je očetovstvo v globoki krizi, razvrednoteno je, zminimalizirano, kakor da se ga ne potrebuje več. Nihče ne zna prav dobro pojasniti, zakaj je tako, zdi pa se, da je v družbi, ki na splošno ne priznava avtoritete in trdnih vrednot, kjer je vse na izbiro in vse fluidno, ravno oče postal najbolj odveč. Kajti oče ne more biti še ena mama , tudi zato, ker te vloge ne obvlada, žena ga pri tem močno prekaša. Oče kot varuh zakonov družine, kot trdnost in stabilnost svojih otrok, ki jim omogoči pogumen vstop v svet, je zato danes nekaj, kar je težko najti, ker nihče ne zna i

Vse lepo za vse naj gre v novo leto , tako gre Hamova pesem, ena od tistih, ki se jo bomo te dni naposlušali na radiih, a tudi ena redkih, ki je tega vredna, vse lepo naj gre, naj gre v novo leto, naj konča in vse na novo se začne. Velika stvar je, da nekdo zna in zmore nekaj končati in nekaj na novo začeti , Hamo je zadel v piko, točno to pomeni želeti in ustvariti vse lepo za vse : začeti novo leto.  Ker je vse preveč grdih stvari v našem času povezanih s tem, da še nismo končali zgodb, ki bi jih morali, namesto pik postavljamo vejice, dvopičja in podpičja. Vsak »oprosti« ima še kak »ampak«, vsakemu »odpuščam ti« dodamo »toda«. Nočemo končati niti težkih zgodb, ker se s koncem seveda nečemu odpovemo, tako namreč preteklosti ne moremo uporabiti za orožje prihodnosti. Vedno se splača imeti pri sebi kak adut iz rokava, da bi z njim udarili nazaj, če nas kdo mahne po desnem licu (Mt 5,39). In agonija se nadaljuje. Raje trpimo, kot da bi končali nekaj, česar že zdavnaj ne bi smelo bit