Besede za srce

Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. (Lk 2,14) Z veselo hvaležnostjo gledam na jaslice in si mislim, kako veliko srečo imamo. Obišče nas Bog in si svoj dom postavi med nami. Postane naš sosed, sodelavec, sošolec, brat. Toda božična zgodba ni lepa pravljica. Je kruta zgodba Boga, ki ga niso videli in ga niso spoznali kot človeka. Takšna je pač, ker je takšna resnična zgodba mnogih ljudi, ki stopajo v naša življenja. Spomnimo se Betlehemčanov, spomnimo se Heroda, spomnimo se zgodb, ki smo jih doživeli sami. Razumeli bomo, da je čista resnica, kar reče hudič Jezusu v Mlakarjevem Pašjonu: da ljudje v drugih ljudeh večkrat vidimo hudiča, kot pa Boga. Iz tega je vsa človekova nesreča. Da bi bil človek odrešen, torej potrebuje ta obrat: videti v človeku Boga, ne hudiča. Prav zato je Bog postal človek. Hotel je samo to, da bi začeli ljubiti človeka, ki je ob nas. Tako bi bili rešeni. Tako bi našli pot do Boga. Zato se je skril med ljudi, daleč na rob ...

28. dan adventa Jutri bo božič. Čakal sem ga tako dolgo, da je noč postala najdaljša in najtemnejša. Verjetno je hotel priti tako pozno. Preprosto zato, ker nisem zdržal in sem začel prižigati luči, najprej obupno majhen plamen, ki se je v mesecu dni početveril in se potem počasi, ampak res počasi začel bleščati tudi v mojih, od sebe in sveta ugaslih očeh. Da bo morda pa kaj drugače … Ne vem, če sem se v tem času spremenil. Človek se težko spremeni, ko ga tema ne prizadene več. A začel sem si želeti luči, prave, neugasljive luči. Menda je v vsakem človeku nekaj tega hrepenenja, pa čeprav je to pohojeno in poteptano od tolikih razočaranj, skozi katera mora stopati iz dneva v dan. In ko sem ga čakal, sem si ga zaželel. Velika stvar je to. Dokler ga nisem čakal, nisem vedel, da ga pogrešam. Da ga potrebujem. Da je moj manjkajoči del življenja, da pravzaprav ne morem brez njega. Ker je tema tudi v meni vse daljša in vse gostejša, jaz pa kot nemiren otrok oprezam, ali luč za vrat...

27. dan adventa Doma že diši potica, zunaj sta smrekova veja in mah in voščila prihajajo kot ptice na okno pozimi. Mrzla noč je naredila hišo toplo in prijetno. In oči, ki te pričakajo, ko se vrneš z dolge poti. In objem. In še topla potička z mlekom. Priti domov , to pomeni živeti božič. Odložiti plašč in temo, se usesti, kjerkoli in kakršenkoli že je dom. Treba je priti domov, kjer je tvoje mesto in tvoj prostor, tvoje svetišče in tvoj mir. Naša življenja so dolge in raznolike poti, od prahu in hitenja smo utrujeni in umazani. In od bremen, ki smo si jih naložili sami ali tistih, ki so nam jih na pleča dali drugi. Priti domov pomeni ustaviti se. Zapreti vrata pred svetom in se usesti ob toplo luč s svojimi, ki jih imaš rad in ki so te lačni čakali. In biti tam. Biti samo tam. Prepustiti se toploti, besedi, igri … miru. Ko govorim o domu, ne govorim o urejeni in nasmejani družini z reklamnih plakatov. Ne govorim o domu, kjer ni ne prepirov ne zla in sebičnosti. Ne govorim o d...

25. dan adventa Nocoj sem pozen, ker sem bil na obisku. Tudi utrujen sem, ker sem pisal voščila tistim, ki jih v teh lepih dneh ne bom mogel obiskati. Zakaj? Ker se mi zdi obisk ljudi zelo pomemben. Z vsakim obiskom ljudem nosimo svoj blagoslov, ker je obiskovalec vedno podoba Boga. Res je tako. Gost je namreč sveta stvar. In če sam postanem gost, potem drugemu omogočim, da njegov dom postane svetišče. Saj vem, da mi ne verjamete. Niti mi ni treba. Naj vas prepričajo sijoče oči starcev, ki so jim obiski dokaz, da Bog ni pozabil nanje. Naj vas prepričajo hvaležne oči otrok, ki ti stečejo v objem, ko po mesecu dni prideš domov. Naj vas prepriča vaše napeto vznemirjenje, ko iz nabiralnika potegnete nekaj, kar ni ne račun in ne reklama. Obisk prinaša blagoslov .

24. dan adventa Zeblo me je, burja mi je mršila lase in se zaganjala vame. A tako močno sem si želel doživeti nenavadno toploto zimskega sonca, da sem ostal in ga gledal. Prijazna toplota je to, nežna in nevsiljiva, ki te poboža tako narahlo, kolikor ji pustiš. Kakor nekdo, ki te ima tako rad, da se takrat, ko stegne prst, prav boji, da se te ne bi pregrobo dotaknil. Tako lepo mi je z njim. Ob njem se naužijem nežnosti, ki nam je ljudem tako zelo manjka. Tihe prisotnosti v življenju nekoga. Mehkobe objema prijatelja. Nežnosti v odnosih in nežnosti s samim seboj. Čas in svet nas učita krutosti in strogosti. Naučili smo se preživeti tako, da drug drugemu zadajamo rane. Ni nas strah ničesar, bojimo pa se dotikov. In če se že dotikamo, so naši dotiki grobi, kot bi nas jih bilo sram. Ne znamo pobožati. Ne znamo ljubkovati. Poznamo pa sarkazem in cinizem, same hladne in uradne besede. Poleg tega verjamemo, da si zaslužimo kazen in se obilno kaznujemo. Mučimo se. Ne znamo si odpustiti....

23. dan adventa Grem na sprehod. Opazujem, kako lepe so pravzaprav mrtve rastlinice, v katere se je kot muhe v pajkovo mrežo ujelo krhko razkošje ivja. Tako lepe so, ker so tako krhke ... in ker cvetijo, četudi se zdijo mrtve ... Cvetijo, pa čeprav na drugačen način. Tako - se mi zdi - človek ostaja mlad. Ko neprenehoma rase in išče v svoji rasti  drugačen način . Ko se čemu začudi, ko se vsak dan česa nauči. Ko se usede za mizo in zasnuje nekaj nepričakovanega. Ko si upa biti drzen. Ko mu ne zadošča slika v ogledalu, kakršna je bila včeraj. Res, za mladost leta sploh niso pomembna. Je pa odvisna od tega, ali človek v svoja jadra lovi življenje, če si ga želi in ga strastno išče, če ima zanj in za njegova presenečenja vedno odprta vrata. Želim si biti mlad. Imeti veliko energije in veliko novih načrtov, gledati v svet z vero, da mi ga bo uspelo nekako spremeniti. In ne pustiti, da moje sanje pomendrajo veliki ljudje majhnih src. Ampak človeka tako hitro in tako zelo postar...

22. dan adventa, 4. adventna nedelja Tako se začenja božična zgodba: s tišino. S tišino vseh ljudi, ki so kakorkoli vpleteni v to najbolj nenavadno zgodbo vseh časov: zgodbo o prihodu Boga med ljudi. Tišina teh ljudi preseneča. Zakaj ni Jožef ničesar rekel Mariji? Zakaj Marija ni ničesar pojasnjevala? Zakaj Jožef ni ničesar vpraševal angela? Zato ker Bog k človeku ne prihaja po besedah, marveč po tišini. Morda je zato v našem življenju tako malo Boga, ker je tako zelo malo tišine. Pa ne govorim o plitvi tišini, tišini, v kateri se pod površjem skrivajo užaljenosti, zamere, maščevalnosti in podobno zlo. Ne govorim o glasni tišini, ker je take tišine morda celo preveč. Govorim o globoki tišini, o tišini, v kateri človek zares molči. O tišini, v kateri se človek odpove svojim sodbam, svojim razlagam, svojim rešitvam in si privošči ostati tiho. Si privošči biti pred seboj nemočen. In takrat, ko je človek res tiho, ko pusti ob strani vse svoje razloge in načrte, tedaj začne govorit...

21. dan adventa Zemlja, kjer sem zrasel, je zemlja, ki me je izoblikovala v človeka, kakršen sem. Je ne regrette rien. Ničesar ne obžalujem. V hvaležnosti pobožam to domačo zemljo, ki me je rodila, potem se dvignem, da mi šine piš v lase, še enkrat pogledam na križ z imenom mojega očeta in odidem s pokopališča. Del mojih praznikov je nujno tudi moja preteklost. To, iz česar sem zrasel, to, kar me je izoblikovalo. Povabim jih v svoje praznike. Ne morem imeti Boga, če ga nimam tudi v tem, kar sem bil nekoč. Najsi bo karkoli, lepota, žalost, bolečina, nerazrešene stvari, naj bodo stvari, ki bi jih hotel pozabiti; tudi stvari, katerih me je sram, so v meni naredile prostor, ki si ga je za svoj dom izbral moj Bog. Pretresljivo, kajne? Ta moja čudna preteklost je štalica mojega Boga. Vanjo se naseljuje, da vem, da je to moja sedanjost: Bog z nami. Tako Bog na nepopolnih ljudeh in na nepopolnih stvareh preteklosti gradi zgodbo odrešenja. Lepa zgodba je to. Zgodba, v kateri je dobro ...

20. dan adventa Danes je zame dan sedanja za mizo. S sošolci smo imeli prvič skupno kosilo in čez trenutek bom skočil v jedilnico, kjer se bomo zbrali za skupno mizo, da bi praznovali uspešen zagovor doktorata enega od sostanovalcev. Če bi znal, bi tesal mize, da bi jih poklonil novoporočencem v dar. Ker se mi zdi miza tako zelo pomembna. Tudi če v hiši nimamo ničesar, tudi če smo reveži - če imamo mizo, imamo vse, kar potrebujemo. Ker je to srce hiše, kraj, kjer se odvija najpomembnejša stvar na svetu: naše srečanje. Kraj, kamor vsak nekaj prinese in od koder vsakdo nekaj odnese. Zato je to tudi kraj, kjer se nahranimo. Bolj kot s hrano s tistim, česar je lačno naše srce. Morda bi zato veljalo jaslice delati na mizi. Ker prav tja, bolj kot kamorkoli drugam, prihaja Bog.

19. dan adventa Mladeniči s kitarami in  sombrerosi , glasna pesem, veselje in velika papirnata krogla s sedmimi stožci. To je " La Piñata ", tradicionalno mehiško predbožično praznovanje, ki so nam ga davi Mehičani pripravili tudi na Gregoriani. Za kaj gre? Med glasno pesmijo nekdo z zavezanimi očmi s palico v roki poskuša razbiti veliko papirnato kroglo, ki visi na vrvi in predstavlja greh (zato 7 živobarvnih stožcev, ki predstavljajo 7 privlačnih glavnih grehov). Preveza čez oči predstavlja vero, palica pa Božjo moč, ki more skupaj z našo močjo uničiti greh. Ljudje se izmenjujejo in ko je krogla dovolj uničena, se iz nje usujejo bomboni, kar predstavlja milost, ki se za božič spušča z neba. Ko se je to zgodilo, so ljudje kot ponoreli val vdrli na prizorišče, zajemali sladkarije in se veselili kakor majhni otroci. Tako je danes počilo tudi v meni. Zgodilo se je v trenutku. Brzel sem z vlaka na avtobus in na izhodu postaje podzemne železnice je stal mož s kitaro in pe...

18. dan adventa Lepa stvar vstaja med nami v teh adventnih dneh, skrivnostna kakor decembrsko jutranje sonce. Ko zazvoni konec ure in se odprejo vrata, se v tiste predavalnice resnosti, težkih misli in besed kot nasmejan otrok pripodi pesem. Nihče in nič se ne more izogniti njenemu veselju. Med odmori se namreč v glavni avli zbirajo različne skupine študentov z vsega sveta in pojejo. Pojejo! Kako te pesem dvigne! Koliko lepega prebudi v tebi, upanje, veselje, optimizem, same stvari, za katere si mislil, da jih sploh ni več v tebi. Advent je tako lep in tako globok, ker je poln glasbe. In glasbe potrebujemo veliko, ker spravi v red našo od vseh viharjev razdejano dušo. Pomiri jo, poboža. In sicer s tem, kar je v notranjosti človeka, ne s čim zunanjim. Glasba nas spominja, da smo znotraj lepi ljudje, da je naša grdota, o kateri govori svet, samo velika laž. Zato je treba v adventu veliko glasbe. Treba je peti, ne samo poslušati, peti je treba. Da se nasitimo in napojimo lepote, k...

17. dan adventa Malce preveč sem pojedel in takoj me boli trebuh! Tako se zgodi vedno, ko želodec nima več prostora, oči pa bi še in še in še ... Zanimivo pa je, da me nikoli ne boli, če pojem premalo. Kvečjemu se počutim bolje, če grem od mize še malce lačen, malce nezadovoljen . Čeprav je ta beseda strašljiva, je tudi zdrava. Zdravo je biti malce  nezadovoljen . Ne imeti vsega, kar si zaželim. Priznam, govoriti to v obdobju obilja, je malodane greh. Saj je vendar splošno znano in sprejeto, da smo srečni takrat, ko imamo, ko dosežemo vse, kar smo si zadali in vse, kar smo si želeli. Potem pa gledaš nezadovoljne obraze s polnimi nakupovalnimi vozički in si misliš, kaj je šlo narobe. Ali pa Jezusa sredi jasli v zlati obleki. Ne pozabimo na lučke! In balončke. Pa paneton tudi ne sme manjkati, sploh pa ne potica. Manjka še Marija s torbico Louis Vuitton in božič bo popoln. Prepričan sem, da je človeštvu slabo od preobilja. Na bruhanje mu gre, ker ima vsega preveč. Prepolne hl...

16. dan adventa Jutri je god svete Lucije, ko se v našem adventu zgodi zanimiva stvar. Srečata se novo in staro. Po starem običaju se namreč jutri v lonček (vsekakor ne pregloboko) poseje mlado pšenico, ki naj bi vzklila za božič. Tako nas jutrišnji dan vabi, naj damo svojemu življenju neko novo vsebino. Naj tudi poiščemo novega Jezusa, ker to letos ne bo isti Jezus, kot je bil lani. Tudi Betlehem ne bo isti, niti pot do njega. Preprosto zato, ker jaz nisem isti. In zato, ker odrešenje ni stara, zguljena lajna, ki vsako leto zgreši polton na istem zlogu Svete noči . Da, treba je reči, božič je življenjski napor, ker je zanj potrebna neka novost . Novost pa je zahtevna stvar. Negotova, doslej neprehojena pot, ki bo od nas zahtevala stvari, ki jih ne maramo, stvari, ki jih ne moremo delati " kakor vsi drugi ", stvari, ki nimajo nič skupnega z rutino, stvari, ki bodo premikale naše temelje, stvari, zaradi katerih nas bo strah, ker bo na kocki naš ugled in naše dosedanje n...

15. dan adventa, 3. adventna nedelja Zgodi se hitro in nenadoma: nekega dne preprosto nič več ne gre tako, kot bi moralo, ena slaba stvar privleče s seboj še drugo in tako se človeku kar naenkrat podre vse, kar je zidal in v kar je verjel. Počuti se kot popolni poraženec, kot nekdo, ki je povsem zavozil svojo pot. Tako postane ujetnik svojih črnih misli, ubitih pričakovanj in želja in načrtov, razočaranja in obupa. In ko človek takole sedi v ječi, se zaplete v nevarno pajkovo mrežo. Ne vidi namreč nič drugega več kot samo še vse hudo, ki se je obesilo na njegova pleča. Vrti se okoli svojih problemov in bolj kot jih gleda, več jih je. Kot bi se s tem množili in pridobivali na svoji moči. Ujetnik Janez Krstnik je čakal na Jezusa. Čakal je odrešenika, ki bo spremenil vse. In spremenilo se ni nič. Prav nič. Svet je bil še vedno takšen, kot prej. In on še vedno v ječi. Zato njegov vzklik ogorčenja in razočaranja: »To je mesija?! To je to, kar smo čakali?! To je ta 'močni Bog'...

14. dan adventa Če še ne veste, danes goduje sveti Melkijad, papež iz četrtega stoletja. Toda skoraj prepričan sem, da nihče od nas ob tem imenu ne pomisli na kakega svetniškega papeža, ampak na seveda enega in edinega, ki ga poznamo, našega zvestega spremljevalca iz otroštva, prašiča Melkijada , Pipijevega modrega starejšega brata. Ta prisrčni lik mi ni všeč samo zato, ker me spominja na del mojega lepega otroštva. Tudi zato ga imam rad, ker me opomni, da življenja ni treba vedno jemati tako zelo resno. Melkijad je bil v teh risankah vedno tisti, ki je malce pametoval, Pipi pa je njegovo globoko resnost razbijal s svojimi tipično otroškimi hudomušnimi domislicami. Še vedno me nasmejejo, če ga kdaj iz nostalgije pogledam kako epizodo. Vedno sem občudoval ljudi, ki so bili tega sposobni. Kakšen balzam je to za naš pretirano resni svet! Manjka nam malce te otroške hudomušnosti in sproščenosti, da bi na življenje in na svet gledali ne kot na hudo nalogo, ki nam je dana, ampak kot n...

13. dan adventa Lahko si mislite, da v hiši, v kateri živijo štirje Slovenci, štirje Indijci, trije Nigerijci, Srb in dve Italijanki v službi, človek prav hitro razume, kaj pomeni " babilon ". Posebno, ko se srečamo pri obrokih. Dokler imaš koga izmed "svojih" pri mizi, te ta jezikovna raznolikost seveda ne moti. Če pa si sam nekje sredi gučanja keralskega malajalama in nigerijskega ibuja, se prav kmalu začneš počutiti kot navadna smet. Nebodigatreba. To se mi je zgodilo te dni. Tako sem se počutil. In sem to zelo čustveno in prizadeto tudi povedal. Da bi rad, da pri mizi govorimo italijansko, da lahko vsak razume in da lahko vsak kaj doda temu pogovoru. Da se vsak počuti del te skupnosti, ki živi skupaj. In bil sem užaljen, ko mi je eden od njih odgovoril, da se tudi oni počutijo odveč, ko med sabo govorimo slovensko. A je imel prav. Tudi sam nezavedno to počnem. Preprosto zato, ker je tako  lažje . Za to, da komu kaj poveš tako, da te razume, je težko. In z...

12. dan adventa Pri brskanju po knjigah, ki jih potrebujem za seminar, sem ta teden naletel na zanimiv podatek, da je v akadski (mezopotamski) književnosti uho simbol za modrost . Da torej za modrega človeka niso imeli tistega, ki veliko ve ali ki veliko govori, temveč tistega, ki zna dobro poslušati . Za poslušanje pa je treba imeti čas. Veliko časa. In pozornosti. In tišine in razmišljanja. Vsega, česar nam iz dneva v dan tako zelo manjka. In mislim si, da tega manjka še posebno v adventu. Vas ne moti nenehno brnenje in hrup in prezgodnje božične pesmi v trgovini? Niste že siti vseh zabav in novoletnih večerij in sprehodov po tržnicah in sejmih? Ne pridete z njih - tako kot jaz - tako zelo utrujeni? Ne samo, da človeka ubija hitenje, tudi hrup ga. Ne potrebujemo namreč zapolniti vsega našega življenja, ne z darili, ne z dogodki, ne s čimerkoli drugim, temveč - ga malce izprazniti . Danes sem se v kapeli končno odpočil. Od vsega dela, skrbi, načrtov, dolžnosti, predvsem pa od...

11. dan adventa Življenje je slika in v sliki je rast. Odtenke sam mešaš, jih daješ v čas. In rišeš otroke, domačo si vas, in res svetla jutra, večerov si slast. Potem ko narišeš, dodaš novo plast, popraviš oblake si temne v kras. Življenje je slika in v sliki je rast, odtenke sam mešaš, jih daješ v čas. Zdaj manjka le sončnih še žarkov ti last in nekaj, kar ustavilo toče bi plaz. Pomisliš na hitro, naslikaš obraz in čisto srce, brez udarcev in krast. Življenje je slika in v sliki je rast. Tole je moja pesem, ki sem jo napisal že pred davnimi trinajstimi leti. Toda nanovo je v meni oživela pred dvema tednoma, ko so jo zapeli in zaigrali na veličastni akademiji ob 25-letnici Škofijske gimnazije v Vipavi - in me seveda ob tem spravili do solz. Od tedaj jo poslušam kar naprej. Ne samo, ker je moja, ampak ker je lepa. In ker je tako zelo resnična ... Zadnje dni se zdi moje delo brez pravega smisla. Delam, trudim se, pa se zdi vse kot mahanje proti vetru. Pri seminarj...

10. dan adventa Predstavljajte si, da živite v svetu, ki ne pozna Miklavža, kot ga poznamo pri nas. Predstavljajte si, da takrat, ko omenite, da "bo jutri Miklavž!", nikomur ne zleze nasmešek na obraz, da med ljudmi ne vidite in zaznate nikakršnega vznemirjenja; predstavljajte si svet, kjer je to samo še en dan, kot toliko drugih. Ta svet je Italija. Italijanom darila nosita ali "Babbo Natale" na božič ali starka "Befana" na Svete tri kralje. Miklavž pa ... je samo še eden izmed mnogih svetnikov, po pomenu povsem enak kaki sveti Gertrudi ali svetemu Frumenciju. Presneto težko, a prav zato nadvse pomembno je v svetu, ki je drugačen od tebe, ostati zvest samemu sebi. Slediti temu, kar ti je sveto in pomembno, pa čeprav to drugim ne pomeni nič. Praznovati, kakor si praznoval. Živeti, kar si živel. Verjeti, v kar si verjel. Torej tudi pripraviti darila in jih sredi noči polagati pred vrata ljudi, s katerimi živiš, pa četudi se jim zdi to nekaj trapaste...

9. dan adventa Dragi sveti Miklavž! Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat. Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli prepričevati, da ne obstajaš. Da te ni. Da ne hodiš po hišah in deliš darove tistim, ki te prosijo zanje. Da si samo maska, za katero stoji navaden človek. Kako sem bil neumen, da sem jim verjel ... Pustil sem jim, da so ubili otroka v meni. Otroka, ki verjame v dobroto, v lepoto, v čudež...

8. dan adventa Če si česa v tem adventu res želim, si prav gotovo tega, da bi nehal na svet gledati tako zelo negativno, da bi nehal biti tako zelo zagrenjen. Res nimam težav koga kritizirati. Kamorkoli se obrnem, me povsod nekaj moti. Ženski, ki preveč govorita na vlaku. Vreme, ker ne vem, kako naj se oblečem. Delo, ki ga opravim, ker ni tako, kot sem si ga zamislil. In sostanovalci, ker ne ustrezajo mojim visokim merilom. Zakaj? Zakaj me vse tako zelo moti? Danes stojim na bregu in poslušam Janeza Krstnika, da je Božje kraljestvo blizu. Da je treba samo stopiti čez Jordan. In mu ne verjamem. Še vedno živim v svoji stari deželi, kjer mi je bilo lepo, v deželi svoje preteklosti. Nočem se posloviti od nje. In kdor ostane v preteklosti, v sedanjosti ne vidi ničesar lepega, ker vedno išče stare lepote, ki so že pomrle in jih ni več. Lepota pa je lepota šele tedaj, ko je nova . V tem vidim smer svojega  spreobrnjenja: stopiti v sedanjost.  Dati priložnost svetu, ki je oko...

7. dan adventa Jutri bo sveta Barbara. Za njen god so že naši predniki ponavadi s sadnega drevesa (češnje ali jablane) utrgali vejico in jo v hiši na toplem postavili v vodo, da bi tako ta vejica ravno za božič vzcvetela. Te vejice so tako zelo pomembne. Spominjajo nas, da je tudi takrat, ko je vse mrtvo, ko se zdi vse daleč proč, nekje pri nas še vedno popek, ki ima vzcveteti. In da ima vzcveteti tudi naše življenje. Danes je tak zaspan dan, brez volje sem in brez kake posebne moči. Tudi takšni dnevi morajo priti. Če ne zaradi drugega, zato, da bi se naučil zaupati, da sem tudi brez dosežkov in tudi ko sem zoprn, v sebi dragocen. Da sem kot cvetni popek sredi zime. In to je zares težko vedeti, zares težko. Takšne vejice v vazi pa pomagajo verjeti ...

6. dan adventa Ob petkih sem vedno že pošteno utrujen od tedna, ki je za menoj. Kar seveda pomeni, da se moja moč, da zadržujem svoje notranje stanje znotraj in mu ne pustim ven, počasi že krha. Tako je bilo tudi danes. In to že zjutraj. Pri zajtrku se je v čisto navadnem pogovoru iz mene iztrgalo nekaj tako črnega in grdega, da me je bilo sram v trenutku, ko je priletelo iz mene. Tako sem v enem samem trenutku spačil obraz prijatelja in samega sebe. Lahko bi rekel, da tega ne bi naredil, če bi bil malce bolj spočit. Da ne bi pustil, da me lastne besede prehitijo, da bi se torej zadržal in prej premislil, kaj bom rekel. Pa zame ni problem v tem, da je nekaj privrelo iz mene, temveč kaj je bilo tisto, kar je curljalo navzven. Ta črnina me je zgrozila, tega nisem pričakoval. Zato je morda še bolje, da sem bil utrujen. Tako sem prej videl, da je v meni nekaj narobe. Kajti ko stisneš pomarančo, iz nje pač priteče tisto, kar je v njej . In se je pokazalo, da potrebujem še kaj drug...

5. dan adventa V nečem se stikata študij Svetega pisma in moje bivanje v Rimu, ki sta oba na nek način moj osebni advent . Ko sem prvič prišel sem, prav na prvi dan pri kosilu, mi je prijatelj iz Indonezije, s katerim sva sedela pri mizi, dejal, da je treba za to, da preživiš v Rimu, imeti tri stvari: " Pazienza, pazienza, pazienza ." Potrpežljivost na kubik. Takrat sem se nasmehnil. Od tistega dne dalje pa vsak dan okušam, da je res tako. Ne samo zaradi prometa, kaosa, nenehnih stavk in presenečenj v Rimu. Predvsem zaradi življenja tukajle. Veliko je treba ponavljati, velikokrat prebirati ene in iste stvari, ene in iste stavke, da bi jih nekoč, nekega nepoznanega dne, prebral tako, da bi spoznal, za kaj pravzaprav gre. Razumel smisel tega, kar bereš. Res, tu ne gre za učenje. Gre za rast . In rast se dogaja počasi. Dolgo časa je potrebno, da človek naredi en sam korak, kaj šele, da ga razume ... Življenje je težko, ker je za to, da bi ga živeli, treba veliko potrpež...