Melkijad
14. dan adventa
Če še ne veste, danes goduje sveti Melkijad, papež iz četrtega stoletja. Toda skoraj prepričan sem, da nihče od nas ob tem imenu ne pomisli na kakega svetniškega papeža, ampak na seveda enega in edinega, ki ga poznamo, našega zvestega spremljevalca iz otroštva, prašiča Melkijada, Pipijevega modrega starejšega brata. Ta prisrčni lik mi ni všeč samo zato, ker me spominja na del mojega lepega otroštva. Tudi zato ga imam rad, ker me opomni, da življenja ni treba vedno jemati tako zelo resno. Melkijad je bil v teh risankah vedno tisti, ki je malce pametoval, Pipi pa je njegovo globoko resnost razbijal s svojimi tipično otroškimi hudomušnimi domislicami. Še vedno me nasmejejo, če ga kdaj iz nostalgije pogledam kako epizodo.
Vedno sem občudoval ljudi, ki so bili tega sposobni. Kakšen balzam je to za naš pretirano resni svet! Manjka nam malce te otroške hudomušnosti in sproščenosti, da bi na življenje in na svet gledali ne kot na hudo nalogo, ki nam je dana, ampak kot na darilo.
Spomnim se pogreba svojega starega očeta. V klopi za mano je sedel starejši brat s svojo družino in takrat še precej majhno nečakinjo, ki je v nekem trenutku med mašo pričela vzklikati, da "nima poštola", kar naj bi pomenilo, da "nima prostora", razumelo pa se je nekaj v zvezi s "pištolo". Nasmejala nas je v tisti težki uri. In lahko bi rekel, da se to res ni spodobilo. Lahko - in raje - pa rečem to, da je pač reagirala kot otrok. Otrok ni vesel, ker vse obvlada, ampak ker ne obvlada ničesar. Ampak mu tudi ni potrebno. Ni v skrbeh, ker tako ali tako ve, da jih ne more premagati. Zato je sproščen. Zna se igrati in zna se smejati. Meni je nečakinja tistega dne pokazala, da se da tudi v še tako težkih časih na življenje gledati drugače. Z malo več lahkotnosti. Z malo več zaupanja in sproščenosti. Vse bo v redu, tudi če ne držiš vsega v svojih rokah. Tudi če se kdaj zmotiš. Tudi če kdaj nehaš misliti na to, kako zelo je pomembno to, kar boš naredil.
Sveti papež Janez XXIII. je nekoč v svoj dnevnik zapisal: "Giovanni, ne imej se za tako pomembnega." To je lahkotnost, ki jo potrebujemo. Biti malo bolj otroški. To ne pomeni, da ne živimo odgovorno, ampak da preprosto nehamo misliti, da je vse v naši moči. Biti sposoben smeha vedno pomeni, da si kljub težavam in napakam dopustimo spet živeti.
Če še ne veste, danes goduje sveti Melkijad, papež iz četrtega stoletja. Toda skoraj prepričan sem, da nihče od nas ob tem imenu ne pomisli na kakega svetniškega papeža, ampak na seveda enega in edinega, ki ga poznamo, našega zvestega spremljevalca iz otroštva, prašiča Melkijada, Pipijevega modrega starejšega brata. Ta prisrčni lik mi ni všeč samo zato, ker me spominja na del mojega lepega otroštva. Tudi zato ga imam rad, ker me opomni, da življenja ni treba vedno jemati tako zelo resno. Melkijad je bil v teh risankah vedno tisti, ki je malce pametoval, Pipi pa je njegovo globoko resnost razbijal s svojimi tipično otroškimi hudomušnimi domislicami. Še vedno me nasmejejo, če ga kdaj iz nostalgije pogledam kako epizodo.
Vedno sem občudoval ljudi, ki so bili tega sposobni. Kakšen balzam je to za naš pretirano resni svet! Manjka nam malce te otroške hudomušnosti in sproščenosti, da bi na življenje in na svet gledali ne kot na hudo nalogo, ki nam je dana, ampak kot na darilo.
Spomnim se pogreba svojega starega očeta. V klopi za mano je sedel starejši brat s svojo družino in takrat še precej majhno nečakinjo, ki je v nekem trenutku med mašo pričela vzklikati, da "nima poštola", kar naj bi pomenilo, da "nima prostora", razumelo pa se je nekaj v zvezi s "pištolo". Nasmejala nas je v tisti težki uri. In lahko bi rekel, da se to res ni spodobilo. Lahko - in raje - pa rečem to, da je pač reagirala kot otrok. Otrok ni vesel, ker vse obvlada, ampak ker ne obvlada ničesar. Ampak mu tudi ni potrebno. Ni v skrbeh, ker tako ali tako ve, da jih ne more premagati. Zato je sproščen. Zna se igrati in zna se smejati. Meni je nečakinja tistega dne pokazala, da se da tudi v še tako težkih časih na življenje gledati drugače. Z malo več lahkotnosti. Z malo več zaupanja in sproščenosti. Vse bo v redu, tudi če ne držiš vsega v svojih rokah. Tudi če se kdaj zmotiš. Tudi če kdaj nehaš misliti na to, kako zelo je pomembno to, kar boš naredil.
Sveti papež Janez XXIII. je nekoč v svoj dnevnik zapisal: "Giovanni, ne imej se za tako pomembnega." To je lahkotnost, ki jo potrebujemo. Biti malo bolj otroški. To ne pomeni, da ne živimo odgovorno, ampak da preprosto nehamo misliti, da je vse v naši moči. Biti sposoben smeha vedno pomeni, da si kljub težavam in napakam dopustimo spet živeti.
Komentarji
Objavite komentar