Spreobrnjenje
8. dan adventa
Če si česa v tem adventu res želim, si prav gotovo tega, da bi nehal na svet gledati tako zelo negativno, da bi nehal biti tako zelo zagrenjen. Res nimam težav koga kritizirati. Kamorkoli se obrnem, me povsod nekaj moti. Ženski, ki preveč govorita na vlaku. Vreme, ker ne vem, kako naj se oblečem. Delo, ki ga opravim, ker ni tako, kot sem si ga zamislil. In sostanovalci, ker ne ustrezajo mojim visokim merilom. Zakaj? Zakaj me vse tako zelo moti?
Danes stojim na bregu in poslušam Janeza Krstnika, da je Božje kraljestvo blizu. Da je treba samo stopiti čez Jordan. In mu ne verjamem. Še vedno živim v svoji stari deželi, kjer mi je bilo lepo, v deželi svoje preteklosti. Nočem se posloviti od nje. In kdor ostane v preteklosti, v sedanjosti ne vidi ničesar lepega, ker vedno išče stare lepote, ki so že pomrle in jih ni več. Lepota pa je lepota šele tedaj, ko je nova.
V tem vidim smer svojega spreobrnjenja: stopiti v sedanjost. Dati priložnost svetu, ki je okoli mene danes. Da se pustim osrečiti. Da opazujem. Da se borim s seboj za to, da bi zmogel videti razloge za srečo tam, kjer sem. Spet začeti več molčati in bolj občudovati. Ploskati. Brati in zavzdihniti nad krasnim stavkom v knjigi. Steči na plano pod mrzlim decembrskim soncem. Opaziti drobne sreče vsakdana. Ujeti avtobus, ki bi ti lahko ušel, ali pa se zahvaliti za priložnost, da lahko hodiš.
Več sreče (ali če hočete, Božjega kraljestva) v moje srce ne bo prineslo več lepote v svetu, ampak to, da si je bom bolj želel. Božje kraljestvo je blizu.
(Vsak dan eno fotografijo. Tako jaz občudujem in iščem lepoto. Vi pa ... )
Če si česa v tem adventu res želim, si prav gotovo tega, da bi nehal na svet gledati tako zelo negativno, da bi nehal biti tako zelo zagrenjen. Res nimam težav koga kritizirati. Kamorkoli se obrnem, me povsod nekaj moti. Ženski, ki preveč govorita na vlaku. Vreme, ker ne vem, kako naj se oblečem. Delo, ki ga opravim, ker ni tako, kot sem si ga zamislil. In sostanovalci, ker ne ustrezajo mojim visokim merilom. Zakaj? Zakaj me vse tako zelo moti?
Danes stojim na bregu in poslušam Janeza Krstnika, da je Božje kraljestvo blizu. Da je treba samo stopiti čez Jordan. In mu ne verjamem. Še vedno živim v svoji stari deželi, kjer mi je bilo lepo, v deželi svoje preteklosti. Nočem se posloviti od nje. In kdor ostane v preteklosti, v sedanjosti ne vidi ničesar lepega, ker vedno išče stare lepote, ki so že pomrle in jih ni več. Lepota pa je lepota šele tedaj, ko je nova.
V tem vidim smer svojega spreobrnjenja: stopiti v sedanjost. Dati priložnost svetu, ki je okoli mene danes. Da se pustim osrečiti. Da opazujem. Da se borim s seboj za to, da bi zmogel videti razloge za srečo tam, kjer sem. Spet začeti več molčati in bolj občudovati. Ploskati. Brati in zavzdihniti nad krasnim stavkom v knjigi. Steči na plano pod mrzlim decembrskim soncem. Opaziti drobne sreče vsakdana. Ujeti avtobus, ki bi ti lahko ušel, ali pa se zahvaliti za priložnost, da lahko hodiš.
Več sreče (ali če hočete, Božjega kraljestva) v moje srce ne bo prineslo več lepote v svetu, ampak to, da si je bom bolj želel. Božje kraljestvo je blizu.
(Vsak dan eno fotografijo. Tako jaz občudujem in iščem lepoto. Vi pa ... )
Komentarji
Objavite komentar