Besede za srce

Sanjarite tudi vi o tem, kako lepo bi bilo, če bi bilo spet vse tako, kot je bilo prej, pred tem nikomur ljubim časom? Kako bi bilo lepo, ko bi danes – kot nekoč – spet šli na kakšno potovanje, ko bi se danes lahko spet sproščeno objemali, plesali, se družili …  Teža sanjarjenja  Ampak danes je drugače, povsem drugače. Zato navidez povsem nedolžno zamaknjenje, ki se mu dandanes verjetno prepušča nešteto ljudi, niti ni tako neškodljivo, kot se zdi, povratek iz njega v resničnost namreč s sabo vedno nosi posledice. Najprej rojeva žalost, ker nam je bilo nekaj, kar se zdi, da je naše, da nam pripada, tako kruto odvzeto, potem pa postanemo še jezni, češ, zakaj se ravno nam to dogaja, zakaj moramo ravno mi živeti v tem obupnem času.  Premnogi ljudje s takim priokusom žalosti in jeze živimo aktualno sedanjost in morda prav zaradi njega med nami nastajajo tako čudne deviacije obnašanja. Menda bi radi živeli sedanjost v barvah preteklosti, da bi bil »danes« »včeraj«, radi bi imel...

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah, na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik … Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zm...

Drago Jančar je pač eden mojih najljubših avtorjev, zato ne morem, ne da bi si vsake toliko privoščil kakšno njegovo knjigo. Tokrat mi je pod prste prišel roman o arhivarju Janezu Lipniku, ki med brskanjem po starih zapiskih naleti na erotične spomine nekega Slovenca, izseljenega v Avstralijo. Med njimi posebno izstopa neka učiteljica, ki se arhivarju zdi tako zelo domača. Izkaže se, da je šlo prav za njegovo učiteljico iz otroštva, do katere je gojil tako čisto in preprosto ljubezen. Zgodba arhivarja prav zato tako zelo posrka, da naš junak iz sedanjosti počasi vedno bolj leze v preteklost, ne samo učiteljičino, ampak tudi v svojo osebno preteklost, v kateri ne manjka težkih in bolečih spominov z nekaterimi maloštevilnimi svetlimi prebliski. Janez pusti, da ga ta obvladuje tako močno, da počasi pravzaprav prevzame in uniči njegovo sedanjost ter ga potegne v čudno mešanico vsega, kar človek nosi v sebi, v vse čudne in težke spomine, od katerih bi se moral posloviti, pa se ne. Ker s...

V svoja razmišljanja ne dajem rad mesta ideološkim sporom, ker je z njimi pač vedno tako, da bolj delijo, kot pa združujejo ljudi. Sam nimam tega namena. Vendar pa me je v preteklem tednu preveč zabolelo mahanje z rdečo zvezdo na Kongresnem trgu, da bi lahko šel mirno naprej. Pa me ni bolelo zaradi tistih, ki so vihteli zastave iz nekega drugega, minulega časa, ampak zaradi sebe, zaradi tega, kar sem, zaradi Slovenca in zaradi zahodnega človeka v meni. To je to, sem si rekel. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak slučaj , pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo soočili. Vase dvomimo in v svoje sposobno...

21. dan adventa Zemlja, kjer sem zrasel, je zemlja, ki me je izoblikovala v človeka, kakršen sem. Je ne regrette rien. Ničesar ne obžalujem. V hvaležnosti pobožam to domačo zemljo, ki me je rodila, potem se dvignem, da mi šine piš v lase, še enkrat pogledam na križ z imenom mojega očeta in odidem s pokopališča. Del mojih praznikov je nujno tudi moja preteklost. To, iz česar sem zrasel, to, kar me je izoblikovalo. Povabim jih v svoje praznike. Ne morem imeti Boga, če ga nimam tudi v tem, kar sem bil nekoč. Najsi bo karkoli, lepota, žalost, bolečina, nerazrešene stvari, naj bodo stvari, ki bi jih hotel pozabiti; tudi stvari, katerih me je sram, so v meni naredile prostor, ki si ga je za svoj dom izbral moj Bog. Pretresljivo, kajne? Ta moja čudna preteklost je štalica mojega Boga. Vanjo se naseljuje, da vem, da je to moja sedanjost: Bog z nami. Tako Bog na nepopolnih ljudeh in na nepopolnih stvareh preteklosti gradi zgodbo odrešenja. Lepa zgodba je to. Zgodba, v kateri je dobro ...

8. dan adventa Če si česa v tem adventu res želim, si prav gotovo tega, da bi nehal na svet gledati tako zelo negativno, da bi nehal biti tako zelo zagrenjen. Res nimam težav koga kritizirati. Kamorkoli se obrnem, me povsod nekaj moti. Ženski, ki preveč govorita na vlaku. Vreme, ker ne vem, kako naj se oblečem. Delo, ki ga opravim, ker ni tako, kot sem si ga zamislil. In sostanovalci, ker ne ustrezajo mojim visokim merilom. Zakaj? Zakaj me vse tako zelo moti? Danes stojim na bregu in poslušam Janeza Krstnika, da je Božje kraljestvo blizu. Da je treba samo stopiti čez Jordan. In mu ne verjamem. Še vedno živim v svoji stari deželi, kjer mi je bilo lepo, v deželi svoje preteklosti. Nočem se posloviti od nje. In kdor ostane v preteklosti, v sedanjosti ne vidi ničesar lepega, ker vedno išče stare lepote, ki so že pomrle in jih ni več. Lepota pa je lepota šele tedaj, ko je nova . V tem vidim smer svojega  spreobrnjenja: stopiti v sedanjost.  Dati priložnost svetu, ki je oko...

Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne . Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. » Glejte, da se ne daste zavesti! « (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja ...