Preskoči na glavno vsebino

Danes


Sanjarite tudi vi o tem, kako lepo bi bilo, če bi bilo spet vse tako, kot je bilo prej, pred tem nikomur ljubim časom? Kako bi bilo lepo, ko bi danes – kot nekoč – spet šli na kakšno potovanje, ko bi se danes lahko spet sproščeno objemali, plesali, se družili … 

Teža sanjarjenja 

Ampak danes je drugače, povsem drugače. Zato navidez povsem nedolžno zamaknjenje, ki se mu dandanes verjetno prepušča nešteto ljudi, niti ni tako neškodljivo, kot se zdi, povratek iz njega v resničnost namreč s sabo vedno nosi posledice. Najprej rojeva žalost, ker nam je bilo nekaj, kar se zdi, da je naše, da nam pripada, tako kruto odvzeto, potem pa postanemo še jezni, češ, zakaj se ravno nam to dogaja, zakaj moramo ravno mi živeti v tem obupnem času. 

Premnogi ljudje s takim priokusom žalosti in jeze živimo aktualno sedanjost in morda prav zaradi njega med nami nastajajo tako čudne deviacije obnašanja. Menda bi radi živeli sedanjost v barvah preteklosti, da bi bil »danes« »včeraj«, radi bi imeli staro »normalnost«, pa so nam napoti nove razmere in drugače misleči ljudje. Kakor da takrat ni bilo težav in problemov, se zdi, spomin je zanimiva stvar, mnogokrat se oblikuje po naših trenutnih željah in predstavah, veliko bolj kot po resničnosti. Kakor pravi sv. Avguštin: »Če se ti zdijo prejšnji časi lepi, je to zato, ker niso več tvoji.« 

Čas milosti 

Na nostalgijo evangelij udari z vznemirljivim in pretresljivim »danes«, ki ga bomo pri Luku srečali še velikokrat. Z njim evangelist vedno označi čas milosti in odrešenja, ta pa ni ne stvar spomina, preteklosti, niti stvar pričakovanja, prihodnosti, temveč realno stanje sedanjosti, in sicer točno take sedanjosti, kot jo živimo. »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4,21) reče Jezus. »Danes« je torej prostor vstopa Boga v moje življenje, »danes«, kakršen pač je, tudi če mi ni všeč, tudi če bi rad drugačnega. »Danes«, tako težak kakor vprašanje, ki nam ga postavi nekdo, ki nas ima rad. »Danes«, ki je, kakor bi se gledal v zrcalo. 

Seveda pa prav to, da se v tem »danes« nahajamo tudi mi, od nas terja, da se Pismo, da se Beseda, da se Obljuba, če hočete, uresniči prav v nas ter v svetu in času, kakršen je, preko nas. Ker smo ravno v tem »danes« z razlogom. Vanj smo namreč poslani, položeni, vdelani, po načrtu torej, ne po naključju, da uresničimo tisto, kar nam leži v prsih, tisto, kar naj bi bilo naše poslanstvo: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.« (Lk 4,18-19) 

Ker ga lahko uresničimo samo danes in samo mi.

(misel ob 3. navadni nedelji, leto C)

Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več