Nad teboj imam veselje!


Nekdo ga je nagovoril, ko je bil Jezus krščen. In prav zato se je moral ob tem čutiti precej pomembnega. Čeprav enak med enakimi – ko je namreč »vse ljudstvo prejemalo krst, je bil tudi Jezus krščen,« (Lk 3,21) – Jezus tako ni bil samo številka, ni bil samo eden od mnogih. Nekaj posebnega je bil, oseba z dostojanstvom. Odprta nebesa in duh, ki je prihajal nadenj, vse se je zgodilo samo zanj, in besede so to samo še poudarile. »Moj Sin,« mu je dejal, da je razumel, da ima Očeta, da torej nekomu pripada. »Ljubljeni« ga je imenoval, da je razumel, da je nekomu mar zanj. »Nad teboj imam veselje,« je dodal, pomemben stavek, ki pove, da ga pri tem ne samo tolerira, ampak da je z njim zadovoljen. Da ga spoštuje

Vrednost spoštovanja 

Kakšna bogata dediščina za človeka je to troje, pripadnost, ljubezen, spoštovanje, posebno pa zadnje, saj je prav to tisto, ob čemer se človek začne zavedati svoje vrednosti. Menda brez tega nihče ne more priti skozi življenje in izpolniti svojega poslanstva, niti Božji Sin, treba je razumeti lastno pomembnost, treba je čutiti, da si temu svetu nenadomestljiv, da lahko razumeš svoje življenje kot nekaj smiselnega. Zato je Očetov stavek nekaj, kar razpira nebesa nad človekom, odpira obzorja, ga polni z zaupanjem in mu daje poguma. Nebogljenemu mladiču, ki še ne ve, kaj je svet in kako nekaj zahtevnega je življenje … 

Toda kakršne koli pohvale nam gredo težko z jezika, bognedaj, da bi komu rekli, »nad teboj imam veselje,« z njimi skoparimo, kot bi nas stale celo premoženje. Saj ne, da človek ne potrebuje kritike, vendar je tako, da če je teh več kot pohval, človek sčasoma začne sklepati, da je tak, kot je, nesposoben, celo ničvreden, tudi če tega s kritiko nočemo povedati. 

Iskati biser 

Mnogi mislijo, da mora nekdo svojo vrednost najprej dokazati, da bi si zaslužil spoštovanje, a ni tako. Vsakdo je vreden že samo kot človek, kakršen je ustvarjen, to nam sporoča glas nad Jezusom, ki mu izrazi spoštovanje prav na začetku njegove poti med ljudmi, ne da bi pred tem Jezus javnosti povedal eno samo besedo, ne da bi pred tem napravil en sam čudež. In ko človek začuti, da cenimo njegovo vrednost, se ta lahko v polnosti razvije. 

Toda ne razumimo narobe, pohvala mora seveda biti iskrena, da pride do česa takega, taka pa je lahko samo, če smo pri človeku pripravljeni resnično odkriti nekaj, kaj nam je v njem dragocenega. Opazovati, iskati, se kdaj tudi truditi, da bi našli biser, ker je, v vsakem človeku – in spoštovati ga pomeni samemu sebi dokazati, da je ta biser nekaj resničnega. In zame dragocenega. Samo strpnost pri tem ni dovolj, ne zadostuje samo dopuščati, da je človek tak, kot je. Ne, treba ga je pri sebi ceniti takega, kot je. In potem bomo tudi mi razumeli, kako vreden je za naše življenje. 

Zato – po biser!

(misel ob nedelji Jezusovega krsta, leto C)

Komentarji

  1. Vaše besede res sedejo v srce. Takih ljudi kot ste vi nam manjka.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar