Preskoči na glavno vsebino

Nad teboj imam veselje!


Nekdo ga je nagovoril, ko je bil Jezus krščen. In prav zato se je moral ob tem čutiti precej pomembnega. Čeprav enak med enakimi – ko je namreč »vse ljudstvo prejemalo krst, je bil tudi Jezus krščen,« (Lk 3,21) – Jezus tako ni bil samo številka, ni bil samo eden od mnogih. Nekaj posebnega je bil, oseba z dostojanstvom. Odprta nebesa in duh, ki je prihajal nadenj, vse se je zgodilo samo zanj, in besede so to samo še poudarile. »Moj Sin,« mu je dejal, da je razumel, da ima Očeta, da torej nekomu pripada. »Ljubljeni« ga je imenoval, da je razumel, da je nekomu mar zanj. »Nad teboj imam veselje,« je dodal, pomemben stavek, ki pove, da ga pri tem ne samo tolerira, ampak da je z njim zadovoljen. Da ga spoštuje

Vrednost spoštovanja 

Kakšna bogata dediščina za človeka je to troje, pripadnost, ljubezen, spoštovanje, posebno pa zadnje, saj je prav to tisto, ob čemer se človek začne zavedati svoje vrednosti. Menda brez tega nihče ne more priti skozi življenje in izpolniti svojega poslanstva, niti Božji Sin, treba je razumeti lastno pomembnost, treba je čutiti, da si temu svetu nenadomestljiv, da lahko razumeš svoje življenje kot nekaj smiselnega. Zato je Očetov stavek nekaj, kar razpira nebesa nad človekom, odpira obzorja, ga polni z zaupanjem in mu daje poguma. Nebogljenemu mladiču, ki še ne ve, kaj je svet in kako nekaj zahtevnega je življenje … 

Toda kakršne koli pohvale nam gredo težko z jezika, bognedaj, da bi komu rekli, »nad teboj imam veselje,« z njimi skoparimo, kot bi nas stale celo premoženje. Saj ne, da človek ne potrebuje kritike, vendar je tako, da če je teh več kot pohval, človek sčasoma začne sklepati, da je tak, kot je, nesposoben, celo ničvreden, tudi če tega s kritiko nočemo povedati. 

Iskati biser 

Mnogi mislijo, da mora nekdo svojo vrednost najprej dokazati, da bi si zaslužil spoštovanje, a ni tako. Vsakdo je vreden že samo kot človek, kakršen je ustvarjen, to nam sporoča glas nad Jezusom, ki mu izrazi spoštovanje prav na začetku njegove poti med ljudmi, ne da bi pred tem Jezus javnosti povedal eno samo besedo, ne da bi pred tem napravil en sam čudež. In ko človek začuti, da cenimo njegovo vrednost, se ta lahko v polnosti razvije. 

Toda ne razumimo narobe, pohvala mora seveda biti iskrena, da pride do česa takega, taka pa je lahko samo, če smo pri človeku pripravljeni resnično odkriti nekaj, kaj nam je v njem dragocenega. Opazovati, iskati, se kdaj tudi truditi, da bi našli biser, ker je, v vsakem človeku – in spoštovati ga pomeni samemu sebi dokazati, da je ta biser nekaj resničnega. In zame dragocenega. Samo strpnost pri tem ni dovolj, ne zadostuje samo dopuščati, da je človek tak, kot je. Ne, treba ga je pri sebi ceniti takega, kot je. In potem bomo tudi mi razumeli, kako vreden je za naše življenje. 

Zato – po biser!

(misel ob nedelji Jezusovega krsta, leto C)

Komentarji

  1. Vaše besede res sedejo v srce. Takih ljudi kot ste vi nam manjka.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j